Tako dolgo, več kot leto dni, je trajalo, da je kralj Karel III. prišel na obisk v prvo članico za Britanijo in njeno pobrexitsko prihodnost izjemno pomembno (nekoč britansko) Skupnost narodov, da so ga začeli kritizirati. Commonwealth (kot v angleščini rečejo Skupnosti narodov) v neposrednem prevodu pomeni skupno bogastvo, kar je najbrž ironično. Britanija je bogatela in še bogati na račun številnih članic, ki so večinoma nekdanje kolonije. Skupnost narodov ima 56 članic, med katerimi je res kar 33 od 42 najmanjših držav sveta, a v njej vseeno živi veliko, dve milijardi in pol zemljanov. Karel III., ki je »predsednik« Skupnosti narodov, kraljuje samo še v 15 članicah Skupnosti narodov, ki povezuje 36 republik in pet držav, ki imajo svoje monarhe. Karel III. je, vsaj na papirju, kralj v 15 državah, poleg Britanije so to Antigva in Barbuda, Avstralija, Bahami, Belize, Kanada, Grenada, Jamajka, Nova Zelandija, Papua Nova Gvineja, Salomonovi otoki, Sveti Krištof in Nevis, Sveta Lucija in Tuvalu.
Simbolični ali politični obisk?
Britanija, ki je bila več kot stoletje največja globalna sila, je imela največji imperij v zgodovini. Na svojem vrhuncu leta 1921 je imela pod nadzorom četrtino sveta, več kot 70 »čezmorskih ozemelj«, kot je rekla kolonijam, in je vladala 570 milijonom zemljanov. Ko je kraljeva mati Elizabeta II. leta 1952 zasedla prestol, je britanski imperij že hitro razpadal. Pet let pred tem je Britanija izgubila Indijo, ki jo je razglašala za »kronski dragulj« imperija. Leta 1952 je britanska vojska surovo poskušala zadušiti oboroženi upor v dveh kolonijah, Egiptu in Keniji, ki sta jo kralj Karel III. in njegov neuradni, a dejanski »šef«, premier Rishi Sunak najbrž soglasno izbrala za prvo državo Commonwealtha, ki naj jo obišče. Ta odločitev naj bi imela čustveno ozadje. Kraljeva mati, takrat princesa Elizabeta in prestolonaslednica, je bila februarja 1952 z možem, princem Filipom, na obisku v Keniji, ko so iz Britanije sporočili, da je nenadoma umrl njen samo 56 let star oče, strastni kadilec Jurij VI., in je ona zasedla prestol.
Sodeč po prvem kraljevem govoru v Keniji, kjer je z njim kraljica Camilla, očitno ne gre le za čustveno ozadje izbora Kenije kot prve države Skupnosti narodov, ki jo kralj obiskuje. Že v uvodnem govoru na letošnjem vrhu Skupnosti narodov v Ruandi je namreč pozval k »priznanju krivic, ki so oblikovale našo preteklost«, in dejal, da »je prišel čas za pogovore o zgodovini suženjstva«. V Keniji je v prvem govoru omenil krivice iz britanskega kolonialnega obdobja in priznal »ostudna in neupravičena nasilna dejanja, storjena proti Kenijcem med njihovim bojem za neodvisnost«. Med uporom je bilo ubitih, usmrčenih, mučenih in pohabljenih do 90.000 Kenijcev. Na državnem banketu je kralj tudi dejal, da najbolj obžaluje in ga najbolj žalosti to, da za to ni opravičila.
Obžalovanje in žalost sta premalo
Obžalovanje in žalost sta dobrodošla, a to, kar bi radi Kenijci in vsi drugi, ki so bili žrtve surovosti britanske vojske in trgovine s sužnji (Britanija je »ujela in izvozila« najmanj tretjino od 12 milijonov Afričanov, prodanih kot sužnjev), je opravičilo. Kralj se ne more in ne sme opravičiti brez dovoljenja oziroma odobritve vlade, ker je to odločitev uradne politike, v katero se monarh (tudi sedanji, ki se je kot prestolonaslednik večkrat vtaknil) ne sme vtikati. Britanske vlade se bojijo opravičevanja, ker bi mu lahko sledile zahteve po milijardnih odškodninah. Ne gre samo za oddaljeno preteklost. V Keniji, ki letos praznuje 60 let neodvisnosti, ob kraljevem obisku protestirajo tudi zaradi še vedno prisotne britanske vojske, ki jo krivijo za orjaški požar med vojaškimi vajami leta 2021, zaradi katerega 5000 Kenijcev od Britanije zahteva odškodnino, ker sta jim v ognju pogoreli letina in živina. Britanska vojska še vedno zanika, da je sprožila požar.
