Parcele okoli jezera so namreč že leta predmet poželenja bogatašev iz Münchna in drugod. To cene dviguje v nebo, domačinom pa povzroča glavobol, kadar te nepremičnine prehajajo v naslednjo generacijo in je treba ob dedovanju plačati davek. Stefan Niedermaier je, da bi ga sploh lahko plačal, pri banki moral najeti kredit in kljub nekaterim davčnim olajšavam komajda zmore odplačevanje obrokov. Dopusta z družino si že nekaj let ne more privoščiti. Vse svoje težave bi sicer lahko rešil na en mah, če bi zemljo in hišo, v kateri je živelo že nekaj generacij njegove družine, prodal naložbenim podjetjem ali nepremičninskim špekulantom. Ponudb zanju je več kot dovolj. Ti bi staro kmečko hišo porušili, zgradili novo in vse skupaj prodali za večkratnik nakupne cene. Verjetno kakšnemu bogatašu iz bavarske prestolnice ali pa dobro plačanemu nogometašu Bayern Münchna, kot se je zgodilo že z mnogimi zemljišči okoli jezera. Uzbekistanski oligarh Ališer Usmanov ni kupil le enega, temveč več zemljišč in hiš v njegovi soseščini. Johannes Hagn, župan kraja Tegernsee, govori o tem, kako nastale razmere domačine izrinjajo iz kraja, v katerem so se rodili, in kako so usodne tudi za male trgovce in obrtnike, ki si vedno višjih najemnin v kraju ne morejo več privoščiti. Večino parcel, ki gredo v prodajo, namreč kot naložbo kupijo gradbena in nepremičninska podjetja, kar pospešuje spiralo dvigovanja cen. Za ljudi z običajnimi prihodki so nepremičnine v kraju postale nedosegljive. Toda Stefan Niedermaier ne bo prodal. »Kaj mi pomaga veliko denarja, če bi zaradi tega moral zapustiti svojo domačijo?« pravi in vidi svoje poslanstvo v tem, da jo preda v roke naslednji generaciji, ki bo ob dedovanju bržkone še težje plačala davek, kot ga je sam.