Vladimir Frantar, avtor knjige o petdesetih letih Slovenske popevke, nam je o skladbi povedal: »Obe izvedbi, ki ju lahko samo pohvalim, sta zelo različni. Beti Jurković je odpela klasično, Leskovarjeva pa je bila takrat moderna, v stilu Elvisa Presleyja in Paula Anke.« Jurkovićeva je pesem posnela šele za zgoščenko leta 1997, zato se je na radiu mnogo bolj predvajala tista, ki jo je pel Leskovar.
Na Slovenski popevki je Leskovar leta 1963 debitiral, pred tem pa aprila istega leta dobil na festivalu Beograjska pomlad prvo nagrado za najboljšo interpretacijo za pesem Ja i ti. Na ta beograjski festival, ki so ga po dobrem desetletju premora obudili lani, je povabljen tudi letos. Na njem bo v tekmovalnem programu nastopil s pesmijo, ki jo je v ta namen napisal Bora Đorđević in posvetil Leskovarjevi ženi. »Vesel sem, da pri osemdesetih lahko še vedno pojem. Srečo imam, da sem bariton. Tenorjem se leta bolj poznajo. Vesel sem, ko me na nastopu tudi kakšen mlajši poslušalec prosi, da zapojem pesem, ki sem jo pel pred šestdesetimi leti. Pesmi iz tistih časov so se obdržale, saj so jih skladali pravi komponisti in besedila pisali pesniki. In če lahko dodam, tudi pevci smo bili kar dobri,« nam je še povedal Leskovar.
