Za razočaranje je ponovno poskrbela tudi letošnja podnebna konferenca COP27 v Šarm el Šejku, ki se je končala brez napredka pri zmanjšanju emisij toplogrednih plinov. Konference se je udeležila tudi 26-letna aktivistka za podnebno pravičnost Isvilaine da Silva Conceição, sicer diplomantka okoljskega inženirstva, ki se je na poti iz Egipta v domačo Brazilijo ustavila tudi v Sloveniji.
Podnebna konferenca COP27 v Egiptu se je končala z dogovorom o oblikovanju sklada za revne države, ki so jih podnebne spremembe najbolj prizadele. Je to ustrezen prvi korak za naslavljanje nepravično velikega bremena, ki ga nosijo ljudje globalnega juga?
Je pozitiven, a zelo majhen korak. Prvič zato, ker so države o možnosti vzpostavitve tako imenovanega sklada za »izgube in škodo« razpravljale že zelo dolgo. Zdaj je končno prišlo do dogovora. Težava je v tem, da še vedno ni jasno, kako se bo sklad financiral, torej kdo in koliko bo vplačeval v sklad. Dodatna težava, ki jo pri tem vidim v prihodnje, je dostop do teh sredstev. Treba je poskrbeti za to, da bodo ta sredstva na enostaven način res prišla do tistih, ki so jih prizadele podnebne spremembe. V Braziliji imamo na primer veliko območij – mnogo med njimi je ruralnih – ki jim je bila povzročena škoda. Tamkajšnje lokalne skupnosti same ne vedo, kako do pomoči. Ljudje kot sem jaz, ki smo del nevladnih organizacij in ki se udeležujemo podnebnih konferenc, smo njihov stik z ukrepi. Trudimo se, da bi jim razložili, kakšna pomoč jim je na voljo in kako lahko do nje pridejo. A tudi mi se domov vračamo brez konkretnih odgovorov.
Še ena slaba novica je seveda to, da države udeleženke na COP27 niso dosegle napredka pri fosilnih gorivih. Glede premoga so v skupni izjavi zapisale le, da ga je treba postopno nehati uporabljati, zaveze o postopnem zmanjšanju porabe drugih fosilnih goriv, torej nafte in zemeljskega plina, pa sploh niso vključile.
Namesto da bi države sprejele odločne korake za blaženje oziroma zmanjševanje podnebnih sprememb, so se torej kvečjemu zavezale k financiranju že povzročene škode. Nekateri so zato sklad »za izgube in škodo« oklicali kar za »sklad za konec sveta«. Brez opuščanja fosilnih goriv in radikalnega zmanjšanja emisij toplogrednih plinov bodo namreč posledice podnebnih sprememb vse hujše, škode bo vse več, za sklad pa bomo potrebovali vse več denarja ...
Strinjam se. A se bojim, da bo za resnične spremembe treba zamenjati ljudi, ki trenutno opravljajo vlogo odločevalcev. Na teh pozicijah že dvajset let sedijo eni in isti privilegirani ljudje, večinoma starejši beli moški, ki imajo svoje agende in ki več kot očitno ne vidijo nujnosti sprememb ter niso dovolj ambiciozni. To se jasno vidi že v tem, da je odstopanje od cilja povišanja povprečne temperature za največ 1,5 stopinje Celzija sploh lahko predmet diskusije. To je za nas nesprejemljivo. Mi trpimo že sedaj, že pri dvigu za 1,2 stopinje Celzija. Zato se v okviru naše organizacije trudimo, da bi bili slišani tudi naši glasovi. Prizadevamo si, da bi se v diskusije, kot so te na podnebnih konferencah, vključevalo mlade ljudi, črnce, ženske, ljudi z globalnega juga …
O tem govorite tudi v okviru komunikacijske platforme Ambientalking, ki ste jo ustanovili. Nam lahko pomagate razumeti, kaj je okoljski rasizem, na katerega opozarjate?
Naše ključno sporočilo je, da podnebne pravičnosti ni mogoče doseči brez spolne, rasne in socialne pravičnosti. Okoljski rasizem se v Braziliji odraža na primer v tem, da črnci in staroselske skupnosti nimajo enakega dostopa do osnovnih dobrin. Mnogi živijo v favelah, kjer nimajo dostopa do čiste pitne vode, zelenih površin, sence … V Braziliji je vroče vse leto, še posebej pa poleti, in takrat je vsakodnevno življenje za te ljudi izjemno težko. Taisti ljudje imajo hkrati slabši dostop do javnih ukrepov pomoči.
Mi smo tisti, ki nas podnebne spremembe najbolj prizadenejo. In mi smo tudi tisti, ki si najbolj prizadevamo za spremembe. Zakaj? Ker se borimo za lastno preživetje. Ne želimo si samo, da bi bili slišani, ampak da bi tudi sami zasedli odločevalske pozicije. Prizadevamo si torej za to, da bi si izborili mesto za perspektivo tistih, ki dejansko trpijo zaradi podnebnih sprememb.
Ali pri tem zaznavate kakšen napredek?
Res je, da imamo v okviru naše organizacije vedno več priložnosti, da smo slišani. A težava je v sami strukturi teh konferenc. Naša organizacija sodeluje na več panelih, vendar skoraj vedno zgolj v pogovorih z drugimi nevladnimi organizacijami, ne pa z odločevalci. Konferenco nam je dovoljeno spremljati le v vlogi opazovalcev, dostopa do pogajalskih omizij pa nimamo. Pa tudi če bi ga imeli – pogajalci med seboj debatirajo v tehnokratskem jeziku, pogovarjajo se na primer o tem, ali na nekem mestu v dokumentu zapisati besedo »morati« ali »naj bi«, kar nam je težko razumljivo. Pomagamo si tako, da nam bolj izkušeni predstavniki nevladnih organizacij, ki so del teh pogovorov, poročajo in pomagajo dekodirati te debate, potem pa nazaj na sestanke prenesejo naša stališča.
Neki napredek sicer zaznavamo tudi doma, v Braziliji. Letos smo imeli pomembne predsedniške volitve, na katerih je zmagal Luiz Inacio Lula da Silva. Ob zmagi je nemudoma napovedal okoljske ukrepe in ukrepe za preprečevanje uničevanja amazonskega pragozda. Udeležil se je tudi podnebne konference COP27, kjer je obljubil, da se bo boril za ničelno toleranco do uničevanja amazonskega pragozda.
Ali njegovim obljubam verjamete? Kaj kažejo izkušnje iz njegovega prejšnjega mandata?
Lula da Silva je seveda politik. In to politik, ki obvlada govore. (smeh) A v svojem prvem govoru po zmagi na volitvah je opozoril na podnebno krizo. Tega v Braziliji od predsednika doslej še nismo slišali. V preteklem mandatu je Lula da Silva tudi dejansko zmanjšal deforestacijo deževnega gozda, zato mu verjamem, da lahko to ponovno doseže. Pomembno se nam zdi tudi to, da je bolj dostopen in odprt za sodelovanje z nevladnimi organizacijami.
Kolikšna škoda je bila amazonskemu pragozdu že povzročena? V zadnjih 50 letih naj bi ga izginilo okoli 20 odstotkov.
Krčenje gozda se je v Braziliji v zadnjih štirih letih ponovno okrepilo, zlasti na območjih staroselskih skupnosti. Staroselci so se tako zavoljo varovanja svojega gozda in zemlje prisiljeni boriti – pogosto tvegajo lastno življenje. To je zame osebno zelo boleče. To niso zgolj ljudje, ki jih vidim po televiziji. To so moji prijatelji.
Kako kraja zemlje staroselcev poteka v praksi?
Posamezniki, recimo veleposestniki in veliki kmetje, si prisvajajo zemljo, ki je teritorij staroselcev, nato pa tam razvijajo na primer industrijsko govedorejo. V zadnjih letih je politična oblast takšne prakse prisvajanja zemlje staroselcev tudi bolj ali manj odkrito tolerirala. Veliko večino deforestacije tako povzroča živinoreja. Še zdaleč pa to ni edina težava. Amazonski gozd in življenje staroselcev ogrožajo tudi rudniki zlata. Zlato se pridobiva s pomočjo živega srebra, ki onesnažuje reke, zemljo, hrano … in lahko povzroči resne zdravstvene težave. Staroselske ženske se tako danes izogibajo zanositvam, ker se bojijo, da bo živo srebro škodovalo njihovim otrokom in da bodo ti dobii, na primer, možganske poškodbe.
Kakšno je vaše sporočilo prebivalcem globalnega severa? Tudi v Sloveniji smo del privilegiranega sveta, ki je pogosto gluh za vaše stiske. Podnebne spremembe sicer že čutimo – imamo milejše zime, bolj vroča poletja, hujše suše in intenzivnejše padavinske dogodke – a našega preživetja načeloma ne ogrožajo …
… ne še. Pa ga žal še bodo. Vesela sem, da imam v okviru svojega dela možnost obiskati različne države, kot je Slovenija, in govoriti o podnebnih spremembah ter naši perspektivi. Mi zaradi posledic podnebnih sprememb trpimo že leta in na to tudi opozarjamo. Sama ne govorim o nečem, kar bi prebrala v knjigi ali časopisu, ampak o tem, kar doživljam in kar doživljajo moji prijatelji. Ne berem o podnebnih spremembah – živim jih. Pri soočanju s podnebno krizo se lahko pogosto počutimo nemočne ali osamljene, zato vsem mladim, ki jih skrbi njihova prihodnost, priporočam, da se vključijo v lokalne okoljske organizacije ali druga združenja, ki se borijo za podnebno pravičnost.
