Kaj dobiš, če vzameš sina lombardske umetniške družine, ga navdušiš nad avtomobili, ta pa nato postavi tovarno v alzaškem Molsheimu, ki je od leta 1870 do leta 1945 trikrat ležal v Franciji, vmes pa še dvakrat v Nemčiji? Odgovor je lahko le s prefinjenim okusom oblikovane avtomobile, ki so hkrati izdelani zelo natančno in kvalitetno, znajo pa biti v določenih scenarijih tudi muhasti, a so vselej zelo hitri. Vse skupaj pospremi še ekscentrična aura očeta avtomobilov, ki na kritike o težavah z zagonom avtomobila v mrazu odgovarja v slogu: »Gospod, če si lahko privoščite type 35, si zagotovo lahko privoščite ogrevano garažo!« Kritikam o težavah z zavorami pa: »Avtomobile delam zato, da se vozijo, ne da bi se ustavljali.« Govora je seveda o slovitem avtomobilskem podjetju Bugatti, ki je pod vodstvom ustanovitelja Ettora Bugatija med letoma 1909 in 1939 ustvarilo nekaj resnično presunljivih avtomobilov. Med drugim type 35, ki je še danes najtrofejnejši dirkalni avtomobil s preko 2000 zmagami, dalo pa se ga je voziti tudi na običajnih cestah, in Art Deco mojstrovino type 57SC atlantic, ki je kljub elegantnemu videzu že leta 1936 dosegel 200 km/h in pospešek od 0 do 100 v 10 sekundah.
Leta 1939 se je za družino in podjetje Bugatti vse spremenilo. V nesreči med testiranjem typa 57 je umrl Ettorejev najstarejši sin Jean. Z njegovo smrtjo se je pričel zaton podjetja. Težave povezane z družinsko tragedijo je še poslabšala druga svetovna vojna in prehod Alzacije pod nacistično oblast. Tovarna je bila v vojni uničena, posestvo, kjer je stala, pa so francoske oblasti po koncu vojne družini zasegle zaradi njihovih italijanskih korenin. Vrnile so jo junija 1947, ko je bil Ettore že na smrtni postelji in brez zavesti. Dva meseca kasneje je podjetje prešlo v last Ettorejevih dedičev iz dveh zakonov. Navkljub razprtijam so dediči do leta 1951 uspeli ponovno zagnati tovarno v Molsheimu.
Predstavili so kupe in kabriolet
Večinoma so delali podizvajalska dela, sta se pa najmlajši Ettorejev sin iz prvega zakona Roland in generalni direktor podjetja Pierre Marco odločila za nov poizkus z lastnimi avtomobili. Vzela sta šasijo slovitega typa 57 in nanjo postavila posodobljeni 3,3-litrski vrstni osemvaljnik s kompresorjem, ki je prav tako temeljil na motorju iz typa 57. Za moderni videz je skrbel povsem nov trup avtomobila. S klasičnimi bugattiji si je nov dizajn delil le masko v obliki podkve.
Avto so javnosti predstavili leta 1951 na pariškem avtosalonu, v kabrioletni in kupe izvedbi. Trupa obeh modelov so izdelali pri slovitem švicarsko-francoskem podjetju Gangloff, ki je že v preteklosti večkrat sodelovalo z Bugattijem. Avtomobila sta bila paša za oči, a prodajnega uspeha ni bilo. Skupno je podjetje izdelalo le 9 primerkov. Iz šasij typa 57 so predelali tri primerke. Med letoma 1951 in 1952 pa so izdelali še pet originalov. Še enega je na podlagi malenkost skrajšane originalne šasije leta 1965 izdelala italijanska Ghia. Največji vtis je pustil kupe s trupom v izvedbi pariškega podjetja Antem. Type 101C antem velja za najlepšo različico tega avtomobila. Med njegovimi lastniki najdemo imena, kot sta ameriški hotelski in kazino mogotec Bill Harrah in igralec Nicolas Cage.
Za neuspeh usoden izbor motorja
Kabrioleti typa 101 imajo 135 konjskih moči (99 kW). V kupeju je medtem nadgrajeni motor s 185 konjskimi močmi (138 kW). Za prodajni neuspeh avtomobila je bil usoden prav izbor motorja. Zaradi povojnih francoskih zakonov, ki so ob pomanjkanju goriva stremeli k malim in varčnim avtomobilom, so bili lastniki avtomobilov s tako zmogljivimi motorji, kot je bil Bugattijev, vsako leto izjemno obdavčeni. To je pomenilo, da je bil type 101 luksuzna igračka zgolj za najbolj premožne in finančno neodgovorne. V zgodovino se je vpisal kot zadnji resnično Bugattijev avtomobil, znamka pa je od tedaj zamenjala že več rok. »Predstavlja labodji spev oboževane francoske znamke, ki je poniknila za štiri desetletja, do predstavitve osupljivega EB110 v 90. letih,« so o typu 101C antem zapisali pri dražbeni hiši Sotherby's. »Z impresivnim motorjem s kompresorjem je Van Antemov kupe pripravljen na vožnjo, užitek in občudovanje kot izjemen primer umetelnosti in strasti, ki še naprej priča o dediščini Ettoreja Bugattija.«