Nevladniška pot Tomaža Rousa se je začela že v srednji šoli. Najprej je deloval v Društvu iniciative mladih Beltinci. »Naša mladina je v tistem obdobju v središču kraja samoiniciativno zasedla prostore Ambasade Štefana Kovača Marka. Bil je na pol skvot, furali smo eno mini Metelkovo sredi Prekmurja in imeli povsem neformalno strukturo. Organizirali smo številne koncerte, razstave, performanse, družbeno kritične filmske večere, kulturne dogodke z gostujočimi umetniki s celega sveta in še marsikaj.« V »skvotarskem« obdobju med leti 2000 in 2014 je Tomaž pridobil številne izkušnje. Tudi skupnost je prepoznala, da ima vodstvene in organizatorske veščine in tako je za nekaj let prevzel vodenje Mladinskega centra v Gornji Radgoni. Ob začetku leta 2022 se je vrnil v Beltince. »Zelo težko je bilo dopoldne usklajevati delovanje na področju socialnega podjetništva, popoldne in ob vikendih pa imeti še eno redno službo na drugem koncu Pomurja. V Zrirapu sem že od začetka globoko vpet v delovanje. Urejal sem pravno formalne zadeve, finance, pripravljal in vodil projekte, in to seveda s pomočjo moje partnerke, ki je bila tu ves čas zaposlena. Potem sva sčasoma prišla do zaključka, da je za nadaljnje razvijanje naših socialnih programov enostavno neizogibno, da se vrnem in tudi jaz v celoti redno zaposlim znotraj naše organizacije.«
Službe za mlade in nekdanje »muraše«
Socialno podjetje Zrirap je konec leta 2013 ustanovilo šest mladih ljudi.
»Mi smo ravno prišli s faksov, izobraženi smo bili na različnih področjih. Jaz sem politolog, potem smo imeli socialno delavko, etnologinjo in kulturno antropologinjo, geografa, ekonomista in zgodovinarja. Bili smo generacija mladih s faksov, brez služb in kapitala, a z ogromno idejami, kaj vse bi lahko naredili v Beltincih. Poleg tega smo želeli zagotoviti delovna mesta sebi in tudi ranljivim skupinam ljudi.«
V tem obdobju je veliko njihovih znank in tudi sorodnikov izgubilo službo v tekstilnem podjetju Mura, do upokojitve pa jim je manjkalo le nekaj let. »Noben jih ni želel zaposliti, to so bili totalno iztrošeni ljudje s kroničnimi poškodbami od ponavljanja enih in istih monotonih gibov znotraj delovnega procesa. Tako smo poskusili najti dejavnosti, ki so koristne za celotno skupnost,« o začetnih korakih Zrirapa pripoveduje Tomaž Rous.
V ta namen so na zapuščenih prostorih stare grajske vrtnarije, kjer je bil kasneje tudi kmetijski kombinat, tako ponovno vzpostavili vrtnarijo, vrtove in skladiščni prostor, že omenjeni »Eko vrt Beltinec«. Obiskovalcem ponujajo drugačno izkušnjo, kot so jo sicer deležni v klasičnem sistemu potrošnje. »Smo totalni nasprotniki tega hitrega nakupovanja. Mi smo nekako »slow shoping«. Prideš na Eko vrt Beltinec, se kot v starih časih sprehodiš po naših potkah, vidiš celotno površino, si ogledaš, kaj raste, in poveš, kaj bi imel. Naše prodajalke pa ti svetujejo in potem naberejo željeno. Mi oživljamo te površine in zaposlujemo ranljive skupine ljudi, da to obdelujejo.« Poleg tega so prebivalcem sosednjih blokov ponudili možnost uporabe dela zemljišča za urbane vrtičke. »Z nami podpišejo pogodbo, kjer se med drugim zavežejo, da ne bodo uporabljali škropiv, ker se sami ukvarjamo izključno z ekološko pridelavo. Poleg eko vrta v središču Beltinec imamo v najemu še pet njiv in ekološki sadovnjak. Pridelujemo različne vrste zelenjave, sadja in zelišč, katerih presežke predelamo v obliki različnih shrankov. Tako lahko v naši lokalni trgovini kupite izdelke, kot so: čaji in čajne mešanice, čaji v filter vrečkah, olja, omake, vložnine, sirupi, začimbe in mila. Pri nas najdete tudi ročne izdelke iz lesa in filca. Poleg direktnih potrošnikov, največ oskrbujemo predvsem majhne ekološke trgovine in restavracije, dosti pa sodelujemo tudi z lokalnim vrtcem, ki mu zagotavljamo pridelke.«
Nazaj v Ambasado Štefana Kovača Marka
Tomaž Rous pa ob vsem tem ni pozabil časov svojega aktivističnega delovanja. V svoje dejavnosti so vključili tudi alternativni objekt, kjer so se družili in ustvarjali v mladostniških letih. »Nekdanjo Ambasado Štefana Kovača Marka, ki se je nahajala v središču Beltincev, smo v sodelovanju z Občino Beltinci nedavno uredili v Medgeneracijski center Beltinci. Pridobili smo celo dodatno nadstropje, v stavbo smo vložili polmilijonsko investicijo projektnih sredstev. Spodnji del je namenjen družabnim dejavnostim, kulturnim dogodkom in potrebam različnih beltinških društev. V te prostore so prej zahajali predvsem mladi, zdaj pa upam, da se bodo tudi starejši tu dobro počutili.«
Pri svojem delovanju so ves čas usmerjeni v dobrobit lokalne skupnosti. »Začeli smo z vključevanjem invalidov, potem smo se odzivali tudi na potrebe, ki smo jih zaznali na terenu,« o razvoju programov pripoveduje Tomaž. Sčasoma so ugotovili, da bodo stabilne zaposlitve lahko zagotovili le, če bodo ustanovili še zaposlitveni center. »Večina ljudi je tako zdaj zaposlenih v Zaposlitvenem centru Prijlika, Beltinci. Deset delavk in delavcev je redno zaposlenih, potem imamo še razna usposabljanja, izobraževanja, učne delavnice. V okviru zaposlitvenega centra nudimo različne storitve kot so čiščenje prostorov, košnja, urejanje okolice, obrezovanje živih mej in podobno.« Njihova pomoč pride prav zlasti starejšim ljudem, ki nimajo denarja, da bi šli v dom, pa morajo navkljub fizičnim omejitvam doma sami urejati okolico. Profesionalni ponudniki so bistveno dražji, prek zaposlitvenega centra pa dobijo pomoč, ki si jo lahko privoščijo.
Po desetih letih delovanja ima ekipa Zrirapa in Prijlike zdaj večjo trgovino, pakirnico, svojo sušilnico, skladišče, pisarno, prostor za izdelavo naravne kozmetike, kuhinjo, prostore za delavce, kjer čez zimo šivajo in ustvarjajo ročne izdelke, in še lesarsko delavnico. Približno štirideset odstotkov svojih prihodkov ustvarijo na trgu, ostalo pridobijo prek različnih projektov, sofinanciranj iz strani ministrstev oziroma države, javnih del, različnih usposabljanj, izobraževanj in učnih delavnic.
Ko se ozre nazaj, je Tomaž Rous po desetih letih delovanja ponosen na marsikaj. »Sprva okolica morda ni ravno povsem verjela v nas, vendar smo z voljo in predanostjo pokazali, kaj vse je mogoče narediti. Obnovili smo območja in stavbe, za katera noben ni verjel, da bodo spet zaživela, zaposlujemo ljudi, devetdeset odstotkov jih prihaja iz domače občine. Imamo veliko idej za naprej in zdaj, ko imamo končno tudi primerne prostore, jih bo še lažje uresničevati.«
