Ena najstarejših stanovskih organizacij pri nas, Zveza društev slovenskih likovnih umetnikov, ki letos praznuje 125 let, je letošnji Majski salon preselila v Tivoli. Na osemdesetih panojih Jakopičevega sprehajališča, ki je zgodovinsko sicer prostor velike simbolne vrednosti, si lahko mimoidoči do 19. aprila ogledajo enega od vrhuncev slovenskega likovnega ustvarjanja, natančneje reprodukcije in fotografije del pomembnega nabora slovenskih umetnic in umetnikov, ki so med letoma 1969 in 2023 prejeli najvišjo stanovsko nagrado Riharda Jakopiča. V okviru razstave pod skupnim naslovom Od svetlobe k svetlobi – nagrajenci Riharda Jakopiča in Majskega salona skozi desetletja so jih izbrali Zveza društev slovenskih likovnih umetnikov, Akademija za likovno umetnost in oblikovanje, Moderna galerija ter Slovensko društvo likovnih kritikov.
»Ko smo razmišljali o tem sprehajališču, so nekateri seveda imeli pomisleke, meni pa se je zdela dobra ideja. Spominjam se, kako zelo smo v 70. letih, ko sem študirala v Ljubljani, pričakovali kakšen plakat, ki bo vabil v gledališče ali na razstavo, saj so ga napravili umetniki. Zdaj so plakati vsiljivi in kričeči, ampak danes nas nagovarjajo drugače; zato tudi takšen naslov razstave, saj smo hoteli potegniti lok od Riharda Jakopiča, njegove zavezanosti svetlobi, do novega medija fotografije, ki je na svoj način socializirala tudi umetnost,« je na odprtju povedala Milena Zlatar, ki je skupaj z Aleksandrom Bassinom in Majdo Božeglav Japelj kustosinja razstave.
Životarjenje likovne krajine
Rdeča nit letošnjega Majskega salona želi simbolično spomniti na prostore, ki so kakor koli prispevali k predstavitvi umetnic in umetnikov, od nekdanjih zasebnih salonov, izložbenih oken in sejmišč do novodobnih namenskih prostorov za razstave, galerij in muzejev. Razstava je tokrat postavljena v stičišču narave in urbanistične ureditve Lattermannovega drevoreda. Tam je Plečnik leta 1933 začrtal sprehajališče, vzdolž katerega danes na panojih stoji Galerija na prostem.
Zoran Poznič, predsednik Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov, ki združuje več kot 800 umetnic in umetnikov, je opozoril na slabe razmere, v katerih delujejo: »Zadnja leta sicer životarimo, ampak smo še pri življenju. Zaradi tega, kar se v zadnjih letih pri nas dogaja na področju umetnosti, stanovskim organizacijam ni ravno postlano z rožicami, pa vendar z občutkom solidarnosti, vzajemnosti in neizmernega prostovoljnega dela zmoremo v resnici narediti še marsikaj. Razstava je tudi protestna akcija, in sicer zato, ker naša zveza v prestolnici že več let ne dobi primernih prostorov za svoje razstavljanje. Nobena institucija, tako državna kot mestna, nam ne prisluhne, zato Majski salon zadnja leta z velikimi napori gostuje po različnih slovenskih občinah. Seveda se nam je zdelo pomembno in smotrno, da 125-letnico proslavimo skupaj v Ljubljani, vendar nam to ni uspelo.« Namignil je še, da se trenutno dogovarjajo o možnosti, da bi predstavili še drugi del Majskega salona, in sicer dela sodobnih umetnic in umetnikov, ki ustvarjajo tukaj in zdaj, a kot je povedal, ti pogovori še niso obrodili sadov.
Primerni razstavni prostori v Ljubljani so pereč problem, interesa za rešitve pa na odločevalskih ravneh praktično ni, zato so velike in zahtevnejše razstave v mestu še vedno neizvedljive. Medtem ko v Trstu v tem trenutku razstavljajo odmevno razstavo Vincenta van Gogha, je Ljubljana v tem smislu še vedno periferija. Na odprtju Majskega salona, tik po koncu tiskovne konference, se je starejša gospa v občinstvu umetnikov in preostalih gostov obrnila na sedežu. »Še ustvarjaš?« je nagovorila kolegico zadaj, tudi starejšo gospo. Ta je samo skomignila: »Kaj pa naj.«
