Film se začne z velikim požarom v eni izmed stolpnic manjšega mesta na Japonskem. Mati samohranilka Saori skupaj s sinom Minatom iz bližnjega stanovanja opazuje delo gasilcev. V enem izmed nadstropij goreče stavbe je tudi »bar s hostesami«, kamor naj bi zahajal eden izmed učiteljev. Vsaj tako pravijo govorice. Saori začne zatem pri svojem sinu opažati vse bolj čudno vedenje: nekega dne si meni nič tebi nič postriže lase, spet drugič sploh ne pride domov, skuša se tudi samopoškodovati. Iz njega nato vendarle izvleče, da naj bi ga ustrahoval prav ta novi učitelj, ki rad zahaja v »bar s hostesami«. Ko se mati pritoži ravnateljici, želijo v šoli evidentno vse skupaj pomesti pod preprogo. Opravičilo, priklon in gremo dalje. A ko se stvar še poslabša, ko nas film tako rekoč že prepriča o učiteljevi krivdi, nas Koreeda brez opozorila vrne na začetek zgodbe, k požaru. Perspektivo matere zamenja s perspektivo učitelja, v finišu pa še s perspektivo otroka. Jasno – »resnica« dobi pod trojno lučjo povsem drugačen obraz. Pri čemer nam film skozi zgodbo o odraščanju in izgubi ne sporoča le, da so govorice in polresnice včasih kot požari, pač pa opozarja tudi na tiste robne, majhne, površinske in pogosto napačne sodbe, s katerimi vsakdanjik osmišljuje vsakdo izmed nas. Koreeda, ki tokrat prvič ni snemal po lastnem scenariju, znova dokaže, da je mojster prevoda psihološko in socialno kompleksnih tem v filmski jezik.
Kritika: Pošast
Japonski režiser Hirokazu Koreeda se je v lanskoletni drami Posrednik poigraval z vprašanjem, kaj je tisto, kar naredi družino, v letošnji drami Pošast pa preizprašuje, kaj je tisto, čemur radi rečemo resnica.
V filmu Pošast japonski režiser Hirokazu Koreeda znova dokaže, da je mojster prevoda psihološko in socialno kompleksnih tem v filmski jezik. (Foto: Liffe)
