Naj najprej prof. Zalarju in javnosti ponovno pojasnim, da so sodobne smernice na področju obravnave ljudi s psihičnimi motnjami zelo konsistentne (WHO, OECD, EU) in opozarjajo, da je treba v sodobni obravnavi psihičnih motenj, posebno po epidemiji covida-19, pri organizaciji in delovanju služb za duševno zdravje slediti nekaterim temeljnim načelom. Ta so predvsem povečevanje dostopnosti do pomoči, skrb za varovanje človekovih pravic uporabnikov storitev, zagotavljanje čim bolj skupnostnih oblik obravnav, torej v bližini doma uporabnikov, in sledenje načelom okrevanja, kar najbolj enostavno povedano pomeni to, da je treba paciente obravnavati partnersko in se z njimi posvetovati o ciljih in načinih obravnave. Delo v psihiatriji se je v zadnjih 15 letih močno spremenilo. Osredotočeni smo na zagotavljanje obravnave v skupnosti (pravica pacientov, ki jo zagotavlja mednarodno pravo) in na varovanje pravic nasploh.
V skladu z mednarodnim pravom je treba v največji možni meri omejevati vse metode prisile. Direktor UPKL nasprotno meni, da je privezovanje večplasten, relativen problem in da so psihiatrični pacienti nepredvidljivi, kar je eden izmed najnevarnejših mitov v psihiatriji.
Mednarodne smernice opozarjajo na socialne in življenjske okoliščine, v katerih živijo ljudje s težavami v duševnem zdravju, ki jih je treba nasloviti z ustreznimi socialnimi programi. Povezovanje med strokami zdravstva, socialnega varstva in šolstva še nikoli ni bilo tako očitno pomembno.
Prof. Zalar v svojem intervjuju sicer omenja nekaj teh principov, vendar hkrati kaže popolno nerazumevanje bistva teh sporočil: ljudi z duševnimi motnjami, ki se zdravijo v UPK, oceni kot takšne, da lahko v nekaterih primerih celo delajo in imajo družine, kar je napačno. Velika večina ljudi z duševnimi motnjami lahko okreva, dela, se vključi v družbo in živi enakopravno, enako kakovostno kot drugi ljudje, nekateri pa potrebujejo prilagoditve v življenju in glede obremenitev.
Slovensko združenje za duševno zdravje Šent, katerega predsednica sem, se že desetletja zavzema za vrednote in poslanstvo, ki ga opisujem zgoraj. V Šentu smo v času, ko sem bila predstojnica psihiatrične klinike, uvedli in izvajali skupaj s strokovnjaki na kliniki cel niz izobraževanj za osebje, paciente in svojce, na katerih so sodelovali vrhunski strokovnjaki, vendar so o svojih izkušnjah govorili tudi pacienti. V skladu z mednarodnimi smernicami smo izvajali posvete, izobraževali in se posvetovali z uporabniki ter njihovimi svojci in svoje izkušnje uspešno predstavljali v mednarodnem okolju. Sodelovali smo s psihiatričnimi službami v Avstriji (Linz) in Trstu ter v naše pretežno institucionalno okolje vnašali dobre prakse sodelovanja med bolnišnicami, ambulantami in nevladnimi organizacijami z rehabilitacijskimi programi ter začeli oblikovati posameznikom prilagojene oblike obravnave v sklopu posvetov in načrtov obravnave pred odpustom pacientov iz bolnišnice. To sodelovanje je bilo z nastopom novega vodstva naglo prekinjeno in celo prepovedano.
Takrat sem bila kot predstojnica – poleg težnje k povezovanju in poslušanju pacientov, znana tudi po tem, da sem pregledovala in podpisovala odpustnice v Polju z veliko natančnostjo. O pomanjkljivostih v zvezi z odpustnicami, ki so bile napisane pred več kot 15 leti, ko sem tam delala, zdaj berem prvič.
Nacionalni program duševnega zdravja, ki je bil sprejet v državnem zboru leta 2018, sledi zgoraj opisanim načelom. Centri za duševno zdravje se ustanavljajo v zdravstvenih domovih zato, da bi ljudem olajšali pot do pomoči. Usmerjen je tudi v preprečevanje in zgodnje odkrivanje težav v duševnem zdravju in k zmanjševanju nevarnosti samomorov, kar je mogoče dejansko uspešno izvajati na lokalni ravni. V ozadju prizadevanj k implementaciji nacionalnega programa duševnega zdravja so napori in prizadevanja številnih skupin in posameznikov.
Pri nastanku in implementaciji nacionalnega programa je sodelovalo in še vedno sodeluje veliko različnih strokovnjakov. Natolcevanje o privatizaciji je zavajanje in preusmerjanje pozornosti od problemov klinike. Vsi omenjeni v njegovem intervjuju, od nevladnih organizacij z rehabilitacijskimi (socialnovarstvenimi) programi do odgovornih na ministrstvu, delujemo v obratni smeri, za vključitev skrbi za duševno zdravje na osnovno raven zdravstvenega in socialnega varstva, za čimer je več kot 30 let strokovnih, mednarodnih in osebnih prizadevanj, posvečenih preprečevanju marginalizacije skupine ljudi z duševnimi motnjami.
Minister je razglasil leto duševnega zdravja. Še nikoli se ni zgodilo, da bi se minister posvetoval s pacienti o razmerah v psihiatrični bolnišnici in kot predsednica Šenta, katerega poslanstvo je, da se zavzema za pravice uporabnikov, to zelo pozdravljam.
Prof. Zalarju poleg tega, da posodobi svoje znanje o psihiatriji, predlagam tudi, da preneha ustrahovati strokovno in laično javnost s tem, da zavaja glede namena ukinjanja bolnišnic. Bolnišnične zmogljivosti se tudi v času izvajanja reforme krepijo.
V zaključku pa ponovno poudarjam, da je treba ljudi z izkušnjo hospitalizacije na psihiatriji vključiti v vodstvene strukture psihiatričnih bolnišnic, jim omogočiti nadzor nad strokovnim delom na zaprtih oddelkih (vrstniški zastopniki in zagovorniki) ter predvsem z vso resnostjo in zavzetostjo upoštevati mnenja.