Sramota nemškega nacionalizma
Berlin, 2. avgusta. Listi poročajo vesele zanimivosti in doživljaje nemškega nacionalističnega voditelja Hitlerja, ki je samega sebe krstil za največjo politično glavo Nemčije. Hitlerjanci so organizirani kakor armada. Imajo svojega vrhovnega poveljnika, svoj generalni štab z načelnikom štaba, svoje divizijo z generali in stotnije. Pretekli teden, ko je položaj Nemčije izgledal najbolj temno in ko se je notranje ministrstvo že pečalo z možnostjo, da razpusti Hitlerjevo organizacijo, ki je največja ovira za konsolidiranje Nemčije, jo je seveda Hitler po zgledu vseli prenapetih nacionalistov vseh dežela takoj začel pobirati proti italijanski meji, kamor se je že pred letom zatekel zloglasni major Pabst v »Izgnanstvo«. Italija je postala eldorado za izgnane ali preplašene nacionaliste. Na begu je tik pred mejo dohitel strahopetnega Hitlerja njegov šef generalnega štaba in ga s trudom spravil zopet nazaj v Monakovo, češ, da ne obstoja nobena nevarnost za njegovo življenje. Sedaj seveda zanikava svoj sramotni beg, o katerem pa ne obstoja noben dvom več.
Ko so Hitlerju podrejeni nacionalistični vodje prispeli v Monakovo, da se prepričajo, kaj in koliko je resnice na njegovem begu, so Hitlerja našli pri najboljši volji. Nikdar, tako je rekel, nikdar še ni bil tako dobre volje in tako razpoložen, da, srečen, brezmejno srečen, kakor prav sedaj. Nemški listi pristavljajo, da je obnašanje Hitlerja značilno. Kakor hitro se pojavlja najmanjša nevarnost, hoče spraviti najprej samega sebe na varno. In ko je domovina v največji bedi, ko se vse podira in ko povsod pada zaupanje v bodočnost, ko število brezposelnih narašča v milijone in ko preti nemškemu narodu denarna katastrofa, ima on pogum hvaliti se pred javnostjo, da je zadovoljen in srečen. »Vossische Zeitung« piše, da je sramota za nemški narod, da so iz njega izšli tako grdi značaji in pristavlja, da so bili prenapeti nacionalisti in hujskači vedno najslabši patrioti, ker so vedno odpovedali, kadar je domovina potrebovala največ pomoči. Patriotizem, tako končuje list, je čednost, trdno ukoreninjena v duši, ki preživi največje krize in zahteva ter tudi dobi največje žrtve, ne pa krinka, katera se natakne, kadar je konjunktura dobra in ki se sname, kadar je treba za domovino kaj žrtvovati.
Slovenski list, 3. avgusta 1931
Adolf Hitler
Monakovo, 30. julija. Veliko vlogo v nemškem notranjepolitičnem življenju, ki obeležuje nemalo tudi nemško zunanjo politiko, igra vsekakor tako zvano narodnosocialistično gibanje. Prispodabljati to gibanje, kateremu načeluje Adolf Hitler, italijanskemu fašizmu, pa bi bilo vsekakor zmotno. Prav tako nima ta pokret razen imena nobene zveze s socializmom. Hitlerijanstvo sploh ni stranka, ki bi zrasla iz notranjepolitičnih potreb nemškega naroda; hitlerjanstvu manjka vsak politično pozitiven program, in je v svoji skupnosti popolnoma sličen vrhovnemu vodji Adolfu Hitlerju. (…)
Hitler je političen avanturist, ki se za svoj vodilni položaj nima zahvaliti svoji duševni ali politični sposobnosti, svojemu političnemu programskemu evangeliju, temveč predvsem razpaljenemu nemškemu revanžnemu duhu in pa oni cesarskonemški desničarsko orientirani politični kliki in nemški veleindustriji, ki ju trenutno vodita gospoda Hugenberg in Dingeldai. (…)
Avstrijec Hitler je samo instrument v rokah staronemške politike. S pomočjo svojih nemških pretorijancev in z njihovim denarjem je začel boj z nemškimi vladnimi strankami, ki so vsaj navidezno hodile Stresemannovo pot izpolnjevanja pogodb. Med širokimi plastmi brezposelnih in tako zvanega »lumpenproletariata« je našel s svojo furijo mnogobrojnih pristašev, katerim so se pridružili še vsi carskomisleči elementi in junkerski brezposelni oficirji, tipični predstavniki »Herrenvolka«, vzgojenega v pruskih vojašnicah. Najbolj žalosten pa je pojav, da se druži z Hitlerjem tudi mnogobrojna, zlasti akademska mladina povojne dobe, kar je pač najboljši znak, da nemški imperialistični duh ni pojenjal in da duhovna sanacija nemškega naroda še ni dosegla one stopnje, ki bi omogočila sosedom in drugim evropskim narodom zaupanje v nemško miroljubnost. To zaupanje nezaupanje pa je tudi eden glavnih vzrokov, da brodi danes Nemčija v tako velikih stiskah. (…)
Prenos parlamentarne politike na ulico pa ni prinesel nove popularnosti ubežnikom, ampak duhovno zastrupljevanje ulice, boj na ostrino, ki prinaša za seboj tudi ilegalne nastope. Slednjič je morala oblast, ki je sicer tiho trpela če ne favorizirala ta pokret, očuvati svojo avtoriteto. Gospod Hitler pa ni junak in demoralizacija že danes podira med voditelji, skoro pa bo tudi med masami. To je začetek konca, onega tragikomičnega konca, ki mora slediti vsaki politični akciji, ki ni zrastla iz resničnih potreb naroda.
Jutro, 4. avgusta 1931
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib
