Sever Srbije vabi na najrazličnejše izlete in skriva mnoge zanimivosti, med katerimi izstopa Fruška gora. Uživanje v naravnih lepotah in narodnem parku je zagotovljeno, ljubiteljev srednjeveške zgodovine in sakralne arhitekture pa tudi številni fruškogorski samostani ne bodo pustili ravnodušnih. »Slovenci ste nekaj desetletij pred nami. Ne govorim samo o urejenosti vaših naravnih parkov. Tudi miselnost ljudi je popolnoma drugačna. Morda prav zato vsako leto več obiska opažamo prav med Slovenci, ki si dopusta brez vsaj malo adrenalina ne morejo zamisliti. In Fruška gora ponuja obilico aktivnosti v naravi, ki jih lahko človek še pristneje doživi v naši organizaciji,« nam je povedal Ivica Blagojević iz centra, namenjenega pustolovščinam, ki deluje na Fruški gori. Center je lociran v mondenem termalnem centru Fruške gore in je pravi naslov za organizirane ture. »Poleg planinskih tur gostom pripravimo tudi kolesarske ture po gori. Lahko najamejo navadna kolesa, vse bolj so popularna tudi električna. Nad etno vasjo imamo adrenalinski park, gostom nudimo tudi možnost streljanja z lokom,« je pripovedoval Blagojević in dodal, da je izposoja električnih kolesa možna le, če nas na turi spremlja vodnik.
Čeprav smo se s kolesom želeli odpraviti na nekaj deset kilometrov dolgo turo po urejenih gozdnih kolesarskih poteh, nam je močno neurje, ki je konec julija pustošilo tudi po Srbiji, to preprečilo. V družbi Blagojevića smo prevozili nekaj kilometrov, potem smo se morali vrniti.
Sicer je obisk Nacionalnega parka Fruška gora brezplačen. Razen ob koncih tedna, ko vam bo paznik parka zaračunal 300 dinarjev (2, 5 evra) za parkiranje. Pod parkiranjem se razume piknik z žarom ob prvi prazni klopci na enem od številnih parkirnih mest ob glavni cesti skozi park. »Človek res ne more verjeti, ampak ob koncih tedna se pri nas še vedno peče na žaru. Družine se zberejo in v naravi preživijo večji del dneva. Otroci se žogajo ali tekajo naokoli, moški pa pečejo in ob pivu klepetajo,« nam je hitro pojasnil paznik parka in nas skušal pomiriti z besedami, da »fantje znajo peči«. »Redkokdaj pride do požara,« je zatrdil.
Kosilo v samostanu
Namesto da bi se čudili nacionalnemu »vikend športu«, smo se odpravili do naselja Bešenovo in naprej do vasi Bešenovački Prnjavor, kjer od leta 2014 krajani obnavljajo tamkajšnji samostan, ki je bil med drugo svetovno vojno uničen. Na Fruški gori je bilo zgrajenih 35 pravoslavnih samostanov, od tega jih je ohranjenih 17, dva samostana pa sta nastala v novejšem času. Po zgodovinskih podatkih je bilo največ samostanov zgrajenih v obdobju od 15. do 18. stoletja. Ker vsi samostani stojijo na prostoru dolžine 50 kilometrov in širine 10 kilometrov, si jih je mogoče ogledati v dnevu in pol.
Samostan stoji ob gozdu in potoku Čikoš. Med drugo svetovno vojno je bil močno poškodovan, požar pa je za sabo pustil le nekaj zidov. Sčasoma so opeko odstranili in od samostana so ostali le temelji. V bližini samostana so pod 300 let staro lipo postavili skromno leseno kapelo. Samostan je ustanovil srbski kralj Dragutin konec 13. stoletja in je posvečen svetima nadangeloma Mihaelu in Gabrijelu. Kljub temu da so zidovi samostana novi, njegovo zgodovino ohranjata dva popa, ki skupaj z vaščani skrbita tudi za manjši zelenjavni vrt. Cvetoče vrtnice in ostalo cvetje kažejo na skrbnega gospodarja. »Pridite, boste nekaj pojedli,« nas je med ogledovanjem posestva okoli glavne cerkve ogovorila starejša ženska. »Praznujemo dan našega svetnika in vsak je dobrodošel pri mizi,« je še dodala in se ni pustila prepričati, da smo zgolj turisti, ki smo po naključju naleteli na njihovo slavje.
Še preden smo se usedli za veliko mizo, so ženske začele prinašati jedi: ribjo juho, več vrst pečenih rib, krompirjevo in zeljno solato, sarmice in pečen fižol. Pa krožnik s sladicami in lubenico. »V naši cerkvi je vedno vsak dobrodošel. Vera ni pomembna. Šteje to, da si človek,« nam je razložil domačin, ki je pred štirimi desetletji kot gostinec delal v Bovcu. Ker se je temperatura zraka že približala 30 stopinjam Celzija, se je zdel predlog, da obiščemo Bešenovačko jezero, zelo vabljiv. »Po cesti naprej je jezero Beli kamen, bolj znano kot Bešenovačko jezero,« nam je dal namig sogovornik.
Bistra in čista voda fruškogorskih jezer
Fruškogorska jezera so večinoma majhna, umetna in obdana z naravo. Nastala so v nekdanjih rudnikih ali z zajezitvijo gorskih potokov zaradi oskrbe okoliških obdelovalnih površin z vodo. Skupaj jih je 16 in vsako je posebno. Ob taki številnosti lahko fruškogorska jezera zadovoljijo vsakogar: ribiče, ljubitelje narave, kampiste, fotografe in kopalce. Preverjeno najlepše je jezero Ledinci, ki leži v bližini vasi Stari Ledinci, blizu Novega Sada. Nastalo je leta 1999 med Natovim bombardiranjem Jugoslavije. Med napadom so bile poškodovane črpalke v opuščenem kamnolomu Srebro, ki so zato prenehale črpati vodo. In tako je nastal eden najlepših biserov Fruške gore. Jezero ima obliko fižola s skupno površino štirih hektarjev, njegova največja izmerjena globina pa je 50 metrov. Edini problem je, da je jezero v zasebni lasti, zato je dostop do njega redko dovoljen.
Kopanje v Bešenovačkem jezeru pa je možno vse dni v letu – privlačno je predvsem poleti, ko je prijetna tudi temperatura vode. Jezero je nastalo v zapuščeni jami, ki se je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja začela polniti in sedaj po nekaterih meritvah dosega globino kar 57 metrov. Za jezero je značilna bistra in čista voda zelo nenavadne turkizne, azurne barve. Zdravilno naj bi bilo zaradi svoje mineralne sestave, tako kot blato okoli jezera. Obdajajo ga bele skale, zato je dobilo tudi ime Beli kamen.
Med prvimi prav slovenski lovci
A Fruška gora so v prvi vrsti še vedno njeni ljudje – Fruškogorci, gostitelji ali kakorkoli jim rečete. In če želite prisluhniti njihovi zgodbi, jo boste slišali za njihovo mizo. V etno kompleksu Fruškogorska lugarnica smo posedeli z lastnico istoimenskega gostinskega kompleksa Ljiljo. Ta odmaknjena fruškogorska oaza je del vasi Mala Remeta, ki leži na južnih, prisojnih pobočjih Fruške gore. S terase se odpira razgled na ves Srem, pa tudi na Cer, Gučevo, Avalo in Majevico v Bosni. Od Novega Sada je oddaljena le 27 kilometrov, kompleks pa stoji tik ob samostanu Mala Remeta, kjer živijo le še tri nune. Med pogovorom je Ljilja povedala, da so bili prav slovenski lovci tisti, ki so družini dali povod za razvoj turizma na tej lokaciji. »Pred več desetletji so najeli našo takratno počitniško hišo. Od takrat pa do danes je naše posestvo zraslo na pet hektarjev površine,« je pripovedovala Ljilja in ob tem poudarila njihovo aktivno, družbeno odgovorno delovanje na vseh področjih. Zanimiv je bil tudi pogled na jedilni list s tradicionalnimi sremskimi jedmi z žara in domačimi izdelki, po katerih so znani. »Specialiteta je divjačina: špikano jelenovo stegno, divjačinske klobase in enolončnica,« je dejala sogovornica in dodala, da poleg kampa gostom nudijo tudi možnost nastanitve v enem od enajstih apartmajev.