Po koncu druge svetovne vojne leta 1945 so si ZDA, Sovjetska zveza, Združeno kraljestvo in Francija razdelili Nemčijo in Berlin, Sovjetski sektor pa je pokrival večino vzhodnih mest. Takrat se je začela tudi hladna vojna in Berlin je postal središče boja med ZDA in Sovjetsko zvezo. Leta 1949 je bila na Zahodu ustanovljena Zvezna republika Nemčija (ZRN) na eni strani in vzhodna Nemška demokratična republika (NDR) na drugi strani. Berlin naj sicer uradno ne bi bil odvisen od vzhodne in zahodne države, vendar je to držalo zgolj v teoriji. 

Nemška demokratična republika (Vzhodna Nemčija) je berlinski zid 13. avgusta 1961 postavila tako rekoč skoraj čez noč. Eden izmed argumentov Sovjetov je sicer bil, da bi ta lahko preprečil prihod zahodnih vohunov na Vzhod, vendar pa je v prvi vrsti šlo bolj za preprečitev migriranja vzhodnonemških državljanov v Zahodno Nemčijo. Od ustanovitve NDR-a so se namreč njeni prebivalci množično preseljevali v ZRN. Med letoma 1949 in 1961 je tako državo zapustilo okoli 2,6 milijona prebivalcev, kar je ogrožalo gospodarsko moč in tudi sam obstoj vzhodne države. Slednjo so ogrožali tudi prebivalci ZRN, saj so na vzhodu poceni kupovali številna živila. Oblasti so rešitev videle v postavitvi Berlinskega zidu, beg na Zahod pa je postal praktično nemogoč.

Ograja je bila sprva narejena iz bodeče žice, kmalu pa jo je nadomestil visok betonski zid, ki so ga stražili oboroženi stražarji. Ta je 28 let predstavljal fizično in ideološko oviro mesta. Gospodarstvo zahodnega dela so spodbujale naložbe iz Zahodne Evrope in ZDA, vzhodni del pa se je vrsto let boril s pomanjkanjem in represivnim nadzorom tajne policije. Konec osemdesetih let prejšnjega stoletja se je celoten vzhodni blok znašel pod pritiskom, saj se je Sovjetska zveza zapletla v vojno v Afganistanu, soočala ša se je tudi z gospodarsko krizo in pomanjkanjem hrane. Jedrska katastrofa v Černobilu leta 1986 je postala simboličen trenutek v neizogibnem propadu komunističnega bloka. Sovjetski voditelj Mihail Gorbačov, ki je prevzel oblast leta 1985, je sicer sprožil vrsto političnih reform, vendar je kmalu izgubil nadzor. Stavke v poljskih ladjedelnicah so bile povod za množične demonstracije na Madžarskem ter pozive za neodvisnost Estonije, Latvije in Litve, ki so bile takrat del Sovjetske zveze. 

Razpoke v železni zavesi so se začele sicer kazati že maja, ko je Madžarska začela odstranjevati nadzorni sistem, katerega namen je bil preprečiti vsak poskus bega na Zahod na meji z Avstrijo, junija pa so na Poljskem izvedli prve delno demokratične volitve. Postopna in vse večja reformistična gibanja so spremenila dinamiko znotraj bloka, četudi so bila ponekod mirnejša. Gibanja so dosegla tudi Vzhodno Nemčijo, najprej z demonstracijami za svobodo v Leipzigu, nato pa z vse glasnejšimi pozivi in množičnimi protesti. 

Na vzhodnoberlinskem javnem trgu Alexanderplatz se je zbralo pol milijona državljanov, ki so pozivali k spremembam. Nekaj dni kasneje je Nemška demokratična republika zaradi vse večjega pritiska javnosti nekoliko popustila in želela proteste umiriti s sprostitvijo mejnega nadzora, ne da bi popolnoma odprla mejo. Predstavnik vzhodnonemške vlade Günter Schabowski je na tiskovni konferenci naznanil spremembe in pomotoma izjavil, da prebivalci lahko že takoj prečkajo mejo. Odlok bi moral začeti veljati naslednjega dne, z dodatnimi informacijami glede vizumov, a se je novica že razširila po medijih. Obmejni stražarji so zaradi množice ljudi in seveda brez jasnih ukazov ter navodil dovolili prestop v Zahodni Berlin. 

berlinski zid hladna vojna ideologija