Denimo v okroglem oknu, ki pripoveduje zgodbo hiše in ljudi. Okrogli okni v zatrepih obeh delov hiše sta del družinske zgodovine. Majhno okno je bilo vgrajeno že v stari hiši. K njej je pripotovalo s stare barke kot spomin na morje. In morje tu ni daleč. Še bliže pa so okoliška polja, travniki in rastje, na katere se odpirajo pogledi iz prav vseh prostorov bivalnega dela hiše. Najlepši pogled ponuja dvignjena terasa pred dnevno sobo, ki je prav zaradi njega dobila svoje mesto v nadstropju, medtem ko sta kuhinja in jedilnica ostali v pritličju.
Ena ometana, druga v kamnu
Hiši sta pravzaprav dve – dva volumna s položno dvokapnico. Manjšo hišo je pred dobrimi dvajsetimi leti sezidal dedek sedanje lastnice. Želeli so jo ohraniti, a za udoben, sodoben dom je bila premajhna. Njeno rekonstrukcijo in načrt za novo, s katero bo sobivala v harmoničnem dialogu, so zaupali arhitektu Robertu Veselku. Umestitev nove hiše je sledila legi obstoječe. Mansardni del in ostrešje obstoječe hiše so odstranili in zgradili na novo, pritlični del pa navezali na novozgrajenega. Dve hiški sta druga od druge odmaknjeni, povezuje ju kubusni pritlični del, prekrit z lesom, ki se delno ovije okoli novega poslopja. Ena je ometana, druga oblečena v plašč iz lokalnega kraškega kamna.
Ne le zunanjost, tudi zdravo in trajnostno bivanje, ki ohranja stik z lokalnim izročilom, je botrovalo arhitekturnim potezam novega družinskega domovanja. Kamen iz lokalnega kamnoloma, les, apno in v notranjosti tudi ilovica dajejo hiši pridih topline in domačnosti. Arhitekt je hišo nevsiljivo položil v nedra kraške pokrajine. Značilne elemente kakovostne avtohtone arhitekture je povzel in interpretiral v sodobnem jeziku. Prostorsko je hiša razdeljena na manjše volumne, to pa zagotavlja ustrezno merilo objekta, ki ne ruši ravnovesja z vasico, na katere robu stoji, ne reže v pokrajino in je predvsem bolj povezano s človekom. Velikost in naklon strehe, orientacija slemena, izbira materiala: na videz drobne stvari, ki pa naredijo veliko razliko.
Povezanost s krajevno topologijo
V nadgrajeni obstoječi hiši so spalnice in sanitarije, v novi pa je bivalni del s kuhinjo, jedilnico in dnevno sobo. Povezuje ju vmesni volumen z vhodom in servisnimi prostori. Ta suhoparni opis razporeditve seveda ne pove tistega, kar je bistveno, vidno tako zunaj kot znotraj hiše. Kaj namreč pomeni besedna zveza trajnostno bivanje, ki sta ji sledila naročnika in jo uresničila s pomočjo arhitekta Roberta Veselka? Povezanost s krajevno topologijo in njenim izročilom je narekovala ne le velikost in obliko hiše, temveč tudi izbiro materialov: kamen iz lokalnega kamnoloma, les, apno, v notranjosti tudi ilovnati ometi. Iz lokalnih akacijevih sušic je izdelan latnik na zunanjih terasah, za niveliranje terena pa so uporabili tradicionalne tehnike suhozida, ki ga je izdelal eden od lokalnih kraških mojstrov kamnosekov.
Nadstrešnica za dva avtomobila je umaknjena na rob parcele, vkopana v teren, skriva pa tudi manjšo vinsko klet in shrambo. Na strehi tega pomožnega objekta so predvideni fotovoltaični paneli, ki na tem mestu ne bodo krnili strešne krajine kraške vasice.
Za majhno okroglo okno spomina iz stare hiše, ki je lastnikom tako pri srcu, pa je arhitekt našel nov prostor. Skozenj lahko človek zre na morje pokrajine, mirno ali razburkano v vetru, odvisno pač od letnega časa.
