To je pravzaprav tudi glavna dilema, s katero se ukvarjajo razni sodobni preučevalci kuharske zgodovine. Ali je v tetrazzini najprej skočil piščanec ali puran? Vendar jasnega odgovora ni. Tudi dokumentacije o poreklu jedi ni veliko, je pa dejstvo, da je tetrazzini ameriška jed italijanskega imena, nastala v čast italijanski sopranistki Luisi Tetrazzini. Tetrazzinijeva je bila mednarodna operna superzvezda in je konec 19. in v prvi polovici 20. stoletja razprodajala operne hiše in koncertne dvorane po Evropi, ZDA in Južni Ameriki. Vendar nihče pravzaprav ne ve, ali je zvezdnica jed, poimenovano po njej, sploh kdaj okusila, saj v njeni avtobiografiji sploh ni omenjena. Prav tako obstaja boleča dilema, ali je nastala v San Franciscu ali New Yorku. Obe mesti si namreč lastita domicil nastanka te po ZDA vseobče priljubljene jedi. Ena zgodba pravi, da je Luisa Tetrazzini leta 1905 nastopila v Palm Courtu hotela Palace v San Franciscu in po uspešnem koncertu so ji pripravili banket, na katerem naj bi stregli to specialiteto z njenim imenom, čeprav, kot pravijo ameriški kronisti, v nobenem časopisu iz tistih dni o tej poslastici ni nobenega govora. Zato pa je s člankom iz leta 1908 podprt zapis o tetrazziniju v reviji Good housekeeping, ki nastanek poslastice, imenovane po operni divi, postavlja v restavracijo Lorber's v New Yorku, ki je takrat stala čez cesto od Metropolitanske opere. Mednarodno slavo so tej jedi spisali šele v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko se je v duhu takratnega časa začelo pojavljati veliko raznih instant različic. Domače kuharice so v tej jedi našle odličen način za pripravo gurmanske mojstrovine z uporabo ostankov piščanca in purana, ki so ostali nepojedeni po napornih prehranjevalnih obredih v čast zahvalnemu dnevu, božiču, novemu letu ali drugim praznovanjem. Poleg tega se je takrat začela množična proizvodnja najrazličnejših juh in omak v pločevinkah, zato so recepti iz tistih dni namesto pravih gob vsebovali kremno gobovo juho, piščanca ali purana so večkrat zamenjali tudi morski sadeži, parmezan pa sir čedar, samo jed pa so slavni televizijski kuharji iz tistega obdobja opisovali kot jed, ki jo je enostavno pripraviti, tako za družinsko ali poslovno kosilo, a je še vedno dovolj elegantna, predvsem pa ekonomična.