Režiser perfekcionist David Fincher se po biografski drami Mank s kriminalnim trilerjem Morilec vrača k žanru, znotraj katerega se je v preteklosti proslavil z naslovi Sedem, Klub golih pesti, Ni je več in Zodiak. Irski igralec Michael Fassbender v kirurško zrežirani proceduralki igra plačanega morilca, ki je svoje življenje podredil poklicu morilca. Njegov delovni proces, med katerim izvaja jogo, filozofira o stanju družbe in posluša The Smiths, do potankosti spoznamo v filmskem uvodu, v katerem ure in dneve sizifovsko opazuje pariške ulice in čaka svojo tarčo. Skozi njegovo razmišljanje, ki ga slišimo v offu, poleg sprevrženih družbenih nazorov razkriva izzive svoje obrti. Razlaga recimo, kako poklic plačanca zahteva železno disciplino, kako to ni delo za tiste, ki ne trpijo dolgočasja, in kako težko je ostati neopažen v 21. stoletju.
A čeprav je pri svojem delu eden najboljših, se tudi njemu kljub zverziranosti stvari na neki točki zalomijo. Ko tako zgreši tarčo v Parizu, se po pravilih igre sam znajde na seznamu za odstrel, pri čemer pa njegovi krvniki, namesto da bi v krsto spravili njega, v bolnišnico spravijo njegovo partnerico. Napaka: naš protagonist brez imena se – kot se seveda za takšen film spodobi – odpravi na maščevalni pohod, za katerega sicer neumorno zatrjuje, da ni osebne narave. Na tem lovu nato še pobliže spoznamo njegove smrtonosne veščine.
Tisto, kar izstopa poleg same izvedbe atentatov, ki jih Fincher z značilni estetskimi prijemi sestavlja v čudovito precizne sekvence, v katerih ima suspenz po pravilu prednost pred akcijo, je skoraj popolna čustvena odtujenost, brezvestnost in neusmiljenost protagonista. V želji biti karseda efektiven pri svojem delu recimo vseskozi zvesto ponavlja mantro »brez empatije, brez empatije, brez empatije«. Kot da mu največja ovira ne bi bili varnostni sistemi in varnostniki njegovih tarč, temveč to, da bi se mu kdo izmed ljudi, ki mu prekrižajo pot, na neki točki zasmilil.
Empatijo, sočutje, pozornost do bližnjega, občutljivost za bolečino drugega, vse to, se zdi, je zato izbrisal z zemljevida svojega sveta. Saj veste – ljudje so pač zanj večinoma le amorfne gmote. Da, Fassbender je v vlogi ultimativnega morilca videti kot pozni kapitalizem, ki promovira egoistično, narcisistično, neempatično držo. Pri tem ne manjka ironije: Fassbender nemalokrat luknjo v oklepu svojih tarč najde ravno na račun njihovega narcisizma in hedonizma, značilnega za družbo, ki jo film kritizira v medtekstu. Da Fincher preko filma o morilcu komentira kapitalistično družbo, sicer ni presenetljivo. Krizo kapitalizma, pogubnost potrošništva in ujetost posameznika v sistem je navsezadnje skozi kriminalko obravnaval tudi v Klubu golih pesti. Morilec, ki v ponudbi Netflixa izstopa, kot celota takšnih žanrskih višav vseeno ne doseže.