Metka Starič, po osnovnem poklicu sicer učiteljica razrednega pouka, je na nevladniško pot zavila, ko je ugotovila, da bi se na področju dediščine z njenim pedagoškim znanjem dalo marsikaj narediti. Priložnost se je pojavila na Trubarjevi domačiji leta 2000, ko je ob 450. obletnici prve slovenske knjige prijavila izobraževalni program v obliki knjigoveških delavnic za otroke, ki tudi sicer ostajajo njena najljubša populacija. Zavod tako že štiriindvajset let zagotavlja te dodatne programe za šolske skupine. To so bili začetki delovanja Parnasa, ki se je kmalu razmahnil v raznovrstne projekte. Metka jih je razvijala na podlagi potreb na terenu in na podlagi pobud ljudi, ki jih je srečevala na svoji poti. Predvsem so bili to mladi iz lokalnega okolja zelo različnih študijskih smeri. Na razvoj dejavnosti pa je vplivalo tudi pestro družinsko življenje ob treh sinovih in štirih vnučkih.
»Ko so bili otroci mlajši, sem ustvarjalne delavnice prilagajala njim, zdaj imam že štiri vnuke in so oni moji najboljši kritiki programov za družine. Zelo lepo se odzivajo. Ni prisila, ampak bolj v smislu: 'U, bomo preizkusili nekaj novega.'«.
Poprtnik
Pomemben del kulturne dediščine velikolaške in dobrepoljske okolice je božični kruh poprtnik. Kot je Metka Starič razložila v Kmečkem glasu, je pred dobrimi tridesetimi leti lokalna velikolaška gostinka Vanja Damjanić prepoznala njegov potencial in povabila ženske k razstavljanju božičnega kruha. Metka je kljub odprtosti podeželskih žensk opazila, da gre pri tem skoraj za intimno družinsko zapuščino, ki jo ženske prenašajo iz roda v rod. Tako so skupaj oddale pobudo in od leta 2013 je priprava poprtnikov vpisana v Register nesnovne kulturne dediščine Slovenije.
»Zelo smo ponosni na to, da smo primer dobre prakse pri Svetu Evrope. Umeščeni smo med organizacije v Evropi, ki gradijo dediščinsko skupnost. Zelo močna dediščinska skupnost pri nas je na področju priprave poprtnika, gospodinje iz vse Slovenije spodbujamo, naj se vpišejo v Register nesnovne kulturne dediščine, če to znanje še imajo. Zdaj je že petnajst takih skupin gospodinj, ki so nosilke dediščine in med seboj odlično sodelujemo.« Vsako leto gospodinje, ki pečejo božični kruh, poveže Festival božičnega kruha, Parnas pa skupaj z njimi prijavlja tudi projekte. Tako so s podporo Ministrstva za kulturo lani denimo izdali priročnik, ki se Metki zdi prava »krona« skupnega dela z opisanimi postopki in fotografijami vseh zbranih skupin. Tudi ustanoviteljica zavoda seveda peče poprtnik, »to je stvar dediščine, tudi moje družinske, je estetska vrednota, saj ima krasne ornamente, s seboj nosi močne duhovne, pri mnogih tudi verske vrednote«.
Kobilji curek in Mišja dolina
Poleg knjigoveških delavnic in dediščinske skupnosti poprtnika Parnas upravlja tudi z Geološko potjo v Kobilji curek, kjer se na kratki razdalji zamenja kar šest različnih kamnin, na njej pa lahko občudujete tudi najvišji dolenjski slap, si ogledate ostanke rimskih zapornih zidov in povonjate slovenski endemit, kranjski jeglič.
V Mišji dolini, ki je območje NATURA 2000, so z zavodom prisotni že več kot desetletje. Gre za območje mokrotnih travnikov in nizkih barij, kjer potekajo kmetijske dejavnosti, torej je s svojo aktivnostjo vpleten tudi človek. »Pomembno pa je, da te mokrotne travnike kmetje kosijo pozno in enkrat letno, jih ne gnojijo in jih ne preorjejo v njive ali pustijo, da jih preraste jelševje. S tem ohranjajo mokrišča, ki so ogrožena na svetovnem nivoju, pa tudi zavarovane živalske in rastlinske vrste in obdelano kulturno krajino.« V projektih popisujejo rastlinske vrste na tamkajšnjih travnikih in logih, odstranjujejo invazivne tujerodne rastline, predvsem kanadsko in orjaško zlato rozgo, sejejo seneni drobir, kjer je bila odstranjena zarast na nizkih barjih in mokrotnih travnikih. V teh krajih raste kar sedemdeset vrst divjih orhidej, štiri vrste mesojedih rastlin, tam je tudi veliko zanimivih zavarovanih ptic in drugih živali. S pomočjo evropskega kohezijskega projekta Mala barja Marja so skupaj z lastniki zemljišč ponovno vzpostavljali mokrotne travnike, ki so se že zaraščali. Metka je najbolj vesela, ko po logovih pa tudi suhih travnikih vsako leto znova poženejo pisane orhideje in sporočajo, da ljudje še znajo kmetovati tako, da je dobro tudi za naravo. Pri akcijah v Mišji dolini sodelujejo z Zavodom za varstvo narave, ki jih je tudi povabil k sodelovanju v projektu Mala barja Marja.
»Tu se je uresničila naša dolgoletna želja, da vzpostavimo interpretacijski center za Mišjo dolino, ki je zdaj na Trubarjevi domačiji pod kozolcem, tega je Občina Velike Lašče preuredila v turistično informacijski in interpretacijski center. Z njim upravlja Javni zavod Trubarjevi kraji, mi pa v njem zagotavljamo vsebine.« Nazadnje so tako organizirali počitniško Arturjevo zgodbo za družine. Družine najprej ustvarjajo v centru, nato pa vsi družinski člani skupaj opravijo naloge na Poti modrega bleščavca – kačjega pastirja.
Metka Starič meni, da so projekti za nevladno organizacijo koristni predvsem v smislu vzpostavljanja pogojev za delo in razvoja novih vsebin: »Vstopnine omogočajo le pokrivanje stroškov, ne ponujajo pa možnosti za razvoj.«
Zavod Parnas je uspešen tudi pri pridobivanju projektov lokalne akcijske skupine LAS Po poteh dediščine od Turjaka do Kolpe, ki povezuje osem občin. Uredili so tematsko pot, označevali z GPS koordinatami, postavili info točke za pohodnike, povezali lokalne ponudnike, posneli filme, pripravili promocijski material in še marsikaj. Sicer je Metka pred kratkim postala podpredsednica LAS PPD, s svojimi izkušnjami želi aktivno sodelovati pri razvoju podeželja med Turjakom in Kolpo.
Metko Starič poleg narave, dediščine, stika z otroki in mladimi ljudmi pri njenem delu osrečuje, da so tu še vedno kraji, kjer lahko globoko zadihaš, doživljaš, ustvarjaš. »Kamorkoli se obrnem, so delčki Parnas-a in so ljudje, ki so že sodelovali z nami. Najlepše je, ko skupaj z drugimi ustvariš nekaj dobrega in potem to raste naprej neodvisno od tebe.«
