Takšne in drugačne težave kmetov niso od danes ali včeraj, kmečko prebivalstvo se z njimi spopada že desetletja in stoletja. Vendar za njihove težave ni vedno krivo le neprimerno vreme oziroma, kot danes navadno rečemo, podnebne spremembe. Proti koncu 19. stoletja so se na primer na slovenskem kmečkem podeželju (podeželje je bilo takrat skoraj v celoti kmečko) množili primeri hude revščine, saj mali kmetje na majhnih kosih zemlje ter z neprimernim orodjem in semeni v številnih primerih niso zmogli preživljati niti lastnih družin, kaj šele da bi ustvarjali kakšne tržne viške. Na rob obupa so jih pripeljale tudi zahteve države, ki je ne glede na stanje letin od njih neusmiljeno pobirala vnaprej predpisane davke. Za zagotovitev vsaj minimalnih pogojev preživljanja so bili nekateri prisiljeni prodajati svoje imetje tudi zato, da so lahko brezsrčnim oderuhom vračali posojila, kar je predstavljalo zgolj kratkoročno rešitev, na daljši rok pa jih je pahnilo v še večjo bedo.
(Naše siromaštvo.)
Vse se veseli sedaj v pustnem času in zraven na vse moči »nori« brez pomisleka, da je na pr. v rusko-turškoj vojni leta 1877 več nego 100.000 naših bratov svoje živlenje sklenilo. Še celo oni se radujejo, kateri so krivi, da je na tisoče ljudij iz tega sveta preseliti se moralo in sicer le zaradi sebičnih kramarskih namenov. (…)
Nekateri slovenski listi našemu kmetu lenobo, pijančevanje, hudobnost očitajo in mu še mnogo druzih lepih »čednostij« pripisujejo, katere pa po nikakem ne pristajajo obče našemu kmetskemu ljudstvu, ampak le nekaterim, kateri niti več svojega polja nemajo, niti veselja nemajo polje druzih obdelovati. (…) Naš kmet, kolikor je meni znano, nij niti pijanec, niti lenuh, niti hudobnež; sicer zraven naj se pomisli, da – ena lastovica spomladi še ne nareja. Naš kmet res tudi rad glažek sladkega vinca popije, zraven pa pomisli, kedaj se ima in koliko se ima piti. (…) Oni gospodje, kateri o pijančevanji, lenobi, hudobnosti našega kmeta pišejo, menda ne pomislijo, da jih sicer gotovo pogrnena in z obilnimi jedmi obložena miza o polu dne čaka, ubozega kmeta pa gladna družina prosi, da bi ji jesti dal. Revni kmetič premišljuje in študira, kje bi se kaj žita ali pa kaj denarja dobilo, da bi vsaj gladni družini zvečer kosilo pripravil. Marsikateri bralec tega spisa mi bode očital in rekel: »Ljubi kmetski zagovornik, zakaj li ne obdeluje kmet boljše svojega polja, da bi več neslo ter da bi on tako lažje shajal, zakaj raji lenuha? Na to lehko odgovarjam. Ljubi moj nasprotnik, kaj ne veš, da se mora naš kmetič z druzimi rečmi pečati in si drugje kacega zaslužka iskati, da laglje svojo družino preživi, ker je finančno stanje jako na slabem. (…)
Poglejmo, kje so nekatere glavne korenike siromaštva. Oderuštvo je mej prvimi. Oderuštvo je pri nas resnično jelo jako dobro napredovati, in bati se je, da bode našega kmeta jako brzo popolnem pogubilo, ako se mu ne bode v kratkem pomagalo. Tukaj pri nas so nekateri jako bogati možje, kateri svoje bogatstvo le v to obračajo, da revnega kmeta ubožajo, sebe pa še bolj in bolj bogate. (…)
Druga glavna korenika siromaštva so visoki davki. (O teh ne moremo napisanega tiskati, ker drugače bi Slovenski narod samo državnemu pravdniku ljubljanskemu v roke prišel. Ur.)
Slovenski narod, 2. marca 1878
Izpod Nanosa
19. marca. [Izv. dop.] Mirno opazujoči in trezno misleči človek mora, ako pri nas na vse pazi, skoro misliti, da se bliža »konec sveta«, kajti v istini jo to narobe svet. Pridni kmetič, ki se ukvarja ter poti od vida do vida pod pekočimi sončnimi žarki, nema živeža ni semena za bližajočo se spomlad, žep in skrinje so prazne, želodec pa zmirom ne poln. Drugi pak, ki skoraj ne vedo, kaj je pot in žulj, kateri vstanejo in ležejo, kadar jim drago, kojim delo ne zapoveduje, imajo – tako se mej kmeti govori – še precej vsega, ne skrbi jih sedanjost ni bodočnost, nijso žejni ni lačni. (…)
Pri tacih prilikah nij čuda, da se toliko sanj odpravlja v »zaljubljeno« pa realno Ameriko. Le o tem jo zdaj razgovor, to jo edino tolažilo našemu ubozemu kmetu. Po obetanju, katerega o tej deželi čuje, si misli in sklepa, da bode morda vendar srečen, kar zdaj gotovo nij. Vse želi le proč, le proč od tukaj, kjer se ne da pošteno preživeti. Slabo letine, neprenosljivi davki, in bog zna kaj vse, zaganja in sili našega kmetiča od domačega ognjišča na tuje, in kam? To skoraj sam ne zna. A pripravljen je iti, kamor si bodi, kajti trdno mu je vkoreninena misel, da povsodi je boljše kakor tukaj v domačej zemlji. (…)
Kmetijstvo je pri nas še jako na slabih nogah. Nam manjka potrebne moči in vednosti, to na tako mesto in stopinjo dovesti, da bi od zemlje dobili to, kar nam jo ona možna dati, ne pa le nekoliko, kakor nam zdaj daje. Potrebamo torej veliko podpore in poduka. Davki se bodo znižali, kajti ti poslednji so pri nas istinito tako veliki, da so s pomočjo slabih letin iz več živinskih hlevov vso, deloma pa malo menj živine izgnali. V nekaterih naših vaseh se zdaj le ena tretjina in še manj živine nahaja, kakor je je bilo nekdaj. Kamor koli se pogleda, na desno ali levo, koliko je in ostane neizoranih njiv, kdo je temu kriv? Revščina! Pomanjkanje potrebne živine, gnoja in semena. (…)
Utapljajočemu je vsaka bilka dobra, ki jo vidi na vodi plavati, da jo prime, misleč, da ga bode strašne smrti rešila, enako dela i naš obupani kmetič. Njemu se nič več ne smili, prodaje vse, kar se le prodati da, samo da le denar dobi, da si potrebnega živeža in obleko kupi. Ko pa nema več kaj prodati, prosi novcev na posodo, kjer jih le dobiti more, proti še tako velikanskim obrestim, pa makar če so ti 50, 100, 200 in še več gld. od sto, se jih ne ustraši. Na ta način postaje pri nas čedalje menj pridnih gospodarjev, a čedalje več beračev, potepuhov, tatov itd. Zadosti, da si dolžan kacemu oderuhu ali pa da zastaneš na davkih, kmalu si ob premoženje, kajti stroški se tako naglo nakopičijo, če se prične tožiti, da je strah. (…)
Slovenski narod, 24. marca 1878
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib
