V Jugoslaviji so pripadniki novega političnega gibanja svoji organizaciji ob ustanovitvi leta 1919 nadeli ime socialistična delavska partija, ki se je pozneje preimenovala v komunistično partijo, dokler je niso v drugi polovici 20. stoletja preimenovali v Zvezo komunistov Jugoslavije. Žal se je kmalu pokazalo, da vsak poseg v življenje in navade človeka, kjer ima prste vmes človek, ne more biti ne idealen ne uspešen. Enako torej velja tudi za komunizem. Ko je pripadnikom komunistične ideje med drugo svetovno vojno v Sloveniji in preostalih delih Jugoslavije poleg organiziranja boja proti okupatorju uspelo izvesti tudi revolucijo, vsi nad novim družbenim redom niso bili navdušeni. Nove ideje in zakoni so namreč preveč grobo posegali v ustaljeni način življenja širših množic. Ko so kmete po zgledu Sovjetske zveze silili v zadruge, v iskanju pravične enakosti napovedovali skupne ljudske kuhinje, vero označevali kot opij za ljudstvo in podobno, se je seveda porajal tudi odpor proti novi ureditvi. Ker so bili komunisti v Jugoslaviji v veliki manjšini, se ne gre čuditi, da so za uveljavljanje svojih načel dostikrat posegali tudi po raznovrstnih prisilnih ukrepih. Naš emigrantski in zamejski tisk je tako samo čakal na priložnost o tem objaviti kakšen članek ali reportažo.
ZAPRTI UMETNIKI.
Komunizem tudi ni prizanesel umetnikom, če ravno se ti niso mnogo menili za politična vprašanja. Tako so zaprti akademski slikarji Maleš, Sternen in Šubic. Vsi so prejeli v ječo platno in drug material in so morali slikati razne stvari za stanovanja ministrov in drugih vodilnih komunistov. Torej nekako prisilno umetniško delo.
Ameriška domovina (Cleveland), 7. avgusta 1946
Ljudstvo ne bo trpelo sovražnika v svojih vrstah
Počasi se približujemo zaključku šolskega leta. Kmalu se bodo zaprla vrata naših šol, mladina pa si bo na počitnicah, letovanjih, taborjenjih in doma nabirala zdravja in moči za jesen. Kakšni so letos uspehi? (…) Na sektorskih konferencah učiteljstva je bilo v zadnjih mesecih precej razpravljanja o slabem obisku šole ob cerkvenih praznikih, o zamujanju otrok zaradi cerkvenih opravil in podobnih neopravičljivih zadržkov. (…)
V osnovni šoli na Ratju n. pr. vsak dan zamuja šolo učenec, ki streže pri maši v Hinjah. Ob sobotah imajo otroci skupno obhajilo, zato tudi vsi zamudijo po pol ure šolskega pouka. Ob cerkvenih praznikih na Ratju in v Zvirčah šolarji sploh ne prihajajo v šolo. V Čadražah pridejo ob takih dnevih v šolo samo mlajši učenci, v Šmarjeških Toplicah pa skoraj nihče. (…)
Prava vatikanska bojevnika proti napredni izobrazbi otrok sta organist v Šentjerneju in njegova žena. Ker ob cerkvenih praznikih ne pošiljata ozir. ne pustita hčerke v šolo, mora otrok zamujeno snov predelovati po rednih urah. Organistova žena je tudi že prihrumela v šolo ter krepko izjavila, da njena hčerka ne bo hodila v šolo ob cerkvenih praznikih. (…)
Zelo neredno prihajajo otroci v šolo iz Mihovega in Cerovega Loga. Starši jih ne pošiljajo v šolo, češ, »kaj bi se učili tisto partizanščino«. (…)
Ob vsem, kar smo našteli, pa se nam nujno vsiljuje vprašanje: zakaj imamo ponekod tako nereden obisk šole? Prav gotovo so tega krivi v veliki meri nekateri krajevni ljudski odbori, ki niso sproti kaznovali grobih pojavov nerednega pošiljanja otrok v šolo. (…) Skrb za vzgojo otrok mora postati in biti stalna naloga vseh organizacij, predvsem pa partijske in frontne. (…)
Dolenjski list, 13. junija 1952
Tito napoveduje čistko
Zveza komunistov Jugoslavije je v hudi krizi. Pretresajo jo notranji spori in odločna operacija z odstranitvijo Rankovića, do pred kratkim vsemogočnega šefa kom. tajne in javne policijske sile ter njegovih ljudi v Udbi, po posameznih ministrstvih, zlasti v zunanjem, in v sami Titovi okolici med njegovimi pobočniki, gotovo ni ostala brez posledic. Razen tega so vedno pogostejši glasovi na Hrvatskem in v Sloveniji proti nadaljnjemu gospodarskemu izmozgavanju teh državnih področij v korist ostalih republik. Pa tudi narodnostna vprašanja so še daleč od tega, da bi bila zadovoljivo rešena, čeprav Tito ob vsaki priložnosti poudarja kot eno »največjih pridobitev osvobodilnega boja« – ustvaritev bratstva med jugoslovanskimi narodi. V partiji sami med komunisti ni nikogar več, ki bi delal iz idealizma. (…)
Doslej se je po Titovih izvajanjih partija koncentrirala na večanje števila članstva, ni pa skrbela za njegovo kvaliteto. »Bili smo izpostavljeni vrsti nasprotujočih si teorij proti partiji, proti temu se pa nismo upali nastopiti. Tega mora biti sedaj konec,« je zavpil Tito.
S temi besedami je Tito napovedali veliko čistko, ki jo bodo začeli. (…)
Pa tudi to ne bo nič pomagalo, ker je ni sile na svetu, ki bi mogla zatreti željo in zahtevo naroda po svobodi in demokratskem režimu.
Svobodna Slovenija (Buenos Aires), 8. septembra 1966
»Številni Jugoslovani zapuščajo vrste komunistične partije«
Veliki buenosaireški dnevnik, La Prensa, je dne 5. julija t. 1. pod gornjim naslovom objavil poročilo beograjskega dopisnika UP z dne 4. t. m. o sedanji krizi v jugoslovanski kom. partiji. V poročilu navaja, da ima partija 1.046.018 članov. Od teh jih je veliko vstopilo vanjo iz osebnih razlogov in ne iz prepričanja.
Med članstvom partije je veliko razočaranje in nezadovoljstvo z vodstvom partije, ki jo imajo v rokah stari partijci, ter nad razvojem stanja v državi. Zato vedno več članov izstopa iz nje. Pri tem je značilno dejstvo, da je ne zapuščajo stari partijci in koristolovci, ampak delavstvo in mladina pod 25 leti. Tako se partija, ki bi rada bila »stranka delavstva in organizem mladostne življenjske sile spreminja v klub birokratov in starcev«. Poročevalec UP svoje poročilo zaključuje z ugotovitvijo, da je največ izstopov iz partije v Sloveniji, ki je najbogatejša pokrajina v državi, najmanj pa v Makedoniji, v najrevnejšem področju v Jugoslaviji.
Svobodna Slovenija, 6. julija 1967
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib
