Gre za prvi odstavek 24. člena zakona o denacionalizaciji ter 107. člen in prvi odstavek 173. člena stanovanjskega zakona. Ti predpisi regulirajo neprofitna najemna razmerja za nedoločen čas, ki so bila sklenjena še v pogojih družbene lastnine in pred sprejetjem zakona o denacionalizaciji, zakon o denacionalizaciji pa je obveznost spoštovanja teh pogodb prenesel na denacionalizacijske upravičence.
Presojo ustavnosti je zahtevalo okrajno sodišče v Mariboru. To je ustavnemu sodišču pojasnilo, da odloča v pravdnem postopku zaradi odpovedi najemne pogodbe in izpraznitve stanovanjske nepremičnine. V postopku na mariborskem sodišču so tožniki, ki so najemodajalci in solastniki denacionalizirane nepremičnine, ki je bila vrnjena njihovemu pravnemu predniku, tožili najemnika, ki je še pred vrnitvijo nepremičnine v denacionalizaciji z občino sklenil neprofitno najemno pogodbo za nedoločen čas. V pogodbo so nato po sili zakona vstopili tožniki oziroma njihov pravni prednik, najemodajaci v tožbi zatrjujejo, da v najemna razmerja z najemniki niso vstopili prostovoljno, ampak so jim bila ta vsiljena.
Omenjeni členi navedenih zakonov po presoji ustavnega sodišča po vrnitvi stanovanj v last denacionalizacijskim upravičencem dolgoročno in bistveno omejujejo možnost razpolaganja z lastno stvarjo in pravico do pridobivanja dobička iz zasebne lastnine.
»Najverjetneje niso posebej redki primeri, ko denacionalizacijski upravičenec v času svojega življenja nikoli ni mogel zaračunavati za stanovanje normalne tržne najemnine, obenem pa ni država nikoli vzpostavila mehanizma, ki bi breme njene socialne politike prenesel z zasebnika nanjo,« je zapisano v ustavni odločbi.
Ustavno sodišče je tako ugotovilo, da so presojane določbe zakonov v neskladju s 33. členom ustave, a jih ni mogoče (delno) razveljaviti, saj bi to pomenilo, da prenos najemnega razmerja na denacionalizacijske upravičence oziroma njihove pravne naslednike takoj neha veljati. To bi po oceni ustavnega sodišča sedanje neprofitne najemnike postavilo v težak položaj in bi bilo nesprejemljivo z vidika varovanja javnega interesa in z vidika človekovih pravic. Ustavno sodišče je zato zakonodajalcu naložilo, naj ugotovljeno protiustavnost odpravi v roku enega leta po objavi te odločbe v uradnem listu. Do odprave ugotovljene protiustavnosti pa se bodo še naprej uporabljali sporni predpisi, ker je to blažja poškodba ustavnega reda, kot pa bi bila tista, do katere bi prišlo s takojšnjo izpostavitvijo najemnikov tržnim silnicam brez vsakega prehodnega obdobja.
