A omenjeno v uvodu nemara več pove o izboru kot o plošči sami. Dejstvo je, da je za mnoge Dnevnik jedne ljubavi najboljša jugoslovanska plošča. Del njene zapuščine je tudi to, da se na nobeni drugi plošči ni zgodila takšna koncentracija glasbeniških kapacitet kot na snemanju tega albuma. »Crème de la crème,« bi rekel Siniša Škarica, dolgoletni urednik zagrebške založbe Jugoton, pri kateri je plošča izšla. Jedro so tvorili člani zasedbe Time, ki so leto prej izdali svoj prelomen album z Ratkom Divjakom na bobnih, medtem ko je Dado Topić sodeloval s tamburinom, konge je igral tedaj vseprisotni Braco Doblekar, akustično kitaro Slobodan Kovačević - Bodo, kitarist Indexov, električno kitaro Vedran Božić, edini Jugoslovan, ki je kdaj igral z Jimijem Hendrixom, klaviature Tihomir Pop Asanović, član Septembra in Yu pop selekcije, spremljevalne vokale so pele Adica Dobrić, Dubravka Zubovič, Ksenja Erker in Zdenka Kovačiček, vsega skupaj pa je sodelovalo 23 inštrumentalistov, vključno s pihalci in trobilci, godalci, fagotom in oboo. Prvi konceptualni jugoslovanski album, katerega prve naklade se je prodalo prek 200.000 primerkov in s katerim je tedaj 23-letna Josipa Lisac definitivno postala zvezda.
Samosvoja pojava
Ključen človek, ki je kot avtor vseh pesmi in producent stal za albumom, je bil Karlo Metikoš, hrvaški rock'n'roll zvezdnik, ki se mu je v šestdesetih pod imenom Matt Collins uspelo kot pevcu rock'n'rolla prebiti v Parizu, kamor se je leta 1961 avanturistično z enim kovčkom odpravil, da uspe v industriji zabave oziroma v glasbi. Potem ko je sprva dobesedno »klošaril« pod mostovi Sene, mu je po spletu okoliščin res uspelo priti do snemanja in postati znan pevec v Franciji, nato pa je pel po vsej Evropi, tudi Afriki oziroma Keniji ali Iranu tedanjemu šahu Rezi Pahlaviju. Po desetih letih tujine, turnej, zabav v najelitnejših evropskih klubih, razmerij s številnimi ženskami, pri katerih je obče veljal za všečnega, se je vrnil v Jugoslavijo.
Z Liščevo sta se po prevladujočih podatkih spoznala leta 1971, na nekem skupnem nastopu v Petrinji, od koder sta se v Zagreb vrnila na skupnem sedežu v avtobusu. Hipno sta se zaljubila. Nenazadnje je šlo za njenega najstniškega idola, za izvajalca, čigar prvo ploščo je kupila in pred čigar hišo je hodila oprezat, ali se bo pojavil, pa se nikdar ni, ker je imela napačen hišni naslov. Tedaj je za sabo že imela malo ploščo iz leta 1969 kot tudi zmagoslavno pojavitev na opatijskem glasbenem festivalu leta 1970, na katerem se je predstavila s skladbo Oluja, s katero sicer ni zmagala, a so vsi govorili samo o njej. A obenem so za njo bolj alternativni krogi tudi v Beogradu vedeli že okoli leta 1967, ko je z V.I.S. O'Hara v jugoslovanski prestolnici navdušila na koncertu v Domu omladine. Josipa Lisac je bila zvezda že kot najstnica alternativka. Kasneje je prestopila v Zlatne akorde, taiste, s katerimi ima Zlatko Pejaković hit Čerge in skozi katere se je zvrstilo vsaj še 30 glasbenikov. Podobno kot Janis Joplin, s katero se jo je primerjalo, ni bila lepotica, a bila je samosvoja ženska pojava na sceni, ki je kaj kmalu začela izstopati tudi pojavno, z ekstravagantnimi modnimi domislicami, vedenjem, izjavami s poudarjenim zagrebškim naglasom. Nemara prva urbana punca na sceni, ki so ji nasprotniki očitali, da je prepotentna ali neokusna. Pred prvim nastopom v Opatiji leta 1968 s skladbo Što me čini sretnom, ki ji jo je napisal Arsen Dedić, ki jo je izmed etabliranih prepoznal prvi, je šla na prvo in zadnjo plastično operacijo v življenju. Zdravniku je rekla, da ji mora operirati nos, ker bo v kratkem zvezda.
Plošča, ki se ne stara
Potem ko je spoznala Metikoša, je z njim začela živeti in tudi odšla na turnejo po Sovjetski zvezi. Karlo Metikoš, ki je umrl leta 1991 za posledicami infarkta, se je spominjal: »Ko sem začutil, da obstaja nekdo tako zunajserijski, in ko sem dojel, da sem že malce star in utrujen od rock'n'rolla ter da vzdušje na estradi ni obetavno, sem se odločil, da ne rinem več. A ves čas med letoma 1957 in 1970 sem stalno nekaj komponiral in Josipa mi je predlagala, naj zložim kaj za njo. Šli smo na turnejo v Rusijo in tam sem dve leti delal na našem prvem albumu, ki smo ga naredili z ogromno ljubezni in entuziazma. Pravzaprav sva to ploščo naredila za naju.«
Nosilni skladbi O jednoj mladosti, ki se začne z nezamenljivim uvodom na akustični kitari izpod prstov Slobodana Kovačevića in ki se ji hitro pridružijo godala, nakar se vse stopnjuje do vrhunca v refrenu, ko Liščeva zapoje: »Jedna od tisuču,« ter vsakič izzove mravljince, se je v delovni verziji reklo Ruska. Končni naslov je dobila, ko je Ivica Krajač, komponist in pisec besedil, napisal besedila za vseh deset skladb za ta prvi konceptualni jugoslovanski album. Vse skladbe danes sodijo med zimzelene: Srela sam se s njim, Sreča, Po prvi put, Plačem, Jedna kratka vijest, Ležaj od suza, Ne prepoznajem ga, Vjerujem ti sve, Kao stranac.
Ista ekipa, torej Metikoš kot skladatelj, Krajač kot libretist in Josipa Lisac kot glavna izvajalka, je leta 1975 na oder spravila tudi rock opero Gubec beg, iz katere je najbolj znana priredba skladbe Ave Marija, Josipa Lisac pa je v nadaljevanju kariere tudi po smrti Metikoša, za katerega pravi, da jo je bistveno usmeril in osmislil, do današnjih dni ohranila standarde, kakršne je zastavila davno. In postala najboljša pevka z območja nekdanje Jugoslavije univerzalno, onkraj vseh kategorij in žanrov. Dnevnik jedne ljubavi je plošča, ki se ne stara in ki se še vedno kupuje. V čast 50. obletnici izida bo v zagrebški dvorani Vatroslava Lisinskega, ki bo decembra letos prav tako slavila 50 let, Josipa Lisac imela 21. in 25. februarja dva koncerta.