Eno in drugo. Planica je tukaj še posebno specifična, saj definitivno Slovenci nimamo nobene prednosti v poznavanju skakalnice. Tu trenirajo vse ekipe in ni nobene skrivnosti. Po drugi strani pa je nastop na domačem terenu izziv. Vsak tekmovalec ima na taki tekmi dodaten naboj, a domače prvenstvo ti da še nekaj več. Moramo pa biti pozorni, da bomo to znali omiliti do te mere, da bomo vseeno osredotočeni na naše naloge. Bomo videli, kako nam bo to uspelo.
Leta 2006 ste v Kranju dokazali, da imate sposobnosti pripraviti skakalce na ta pritisk. Se da generaciji primerjati med seboj?Res je. Imam to srečo, da sem bil mladinski trener že, ko je bilo prvenstvo organizirano v Kranju. Tudi naslednje leto, ko je bilo prvenstvo v Trbižu, smo skakali v Planici, tako da bo to zame že nekako tretje domače prvenstvo in te izkušnje zagotovo pridejo prav. Je pa tako, da se takratne generacije z današnjo ne da primerjati. V tistem času je bilo vse precej drugače.
Jurij Tepeš in Robert Hrgota sta se veselila kolajne pod vašim vodstvom, sedaj pa sta nekako vaša sodelavca, saj sta trenerja na Smučarski zvezi Slovenije. Bosta tej generaciji pomagala s kakšnim nasvetom?V Sloveniji ves čas strmimo, da se ekipe med seboj želimo povezovati. Kadri, ki imajo ustrezno izobrazbo in so bili uspešni kot tekmovalci, ima izkušnje, ki jih trener težko pridobi. Mi veliko poznamo, a tisto, kar tekmovalec doživlja v odnosu do samega tekmovanja, je specifično in bivši tekmovalci to zagotovo bolj poznajo, tudi mi ostali pa poskušamo pomagati. Kakšnih posebnih nasvetov pa za domače prvenstvo nista dala.
Letvica rezultatov pod vašim vodstvom je zelo visoka. Kaj pričakujete tokrat?Mi imamo cilje vedno zastavljene zelo visoko. Osnova za slovensko skakalno srenjo je, da je mlada reprezentanca vedno v ožjem stiku z najboljšimi na svetu na olimpijskih igrah mladih, mladinskem svetovnem prvenstvu in festivalu evropske mladine. To je strateški cilj v naših načrtih.
Izogibate se konkretnim ciljem. Zadnja moška posamična kolajna ima sedaj že 4-letno brado.Slovenski mladinski uspehi so se nekako začeli leta 2003 v Solleftei s srebrom Roka Benkoviča. Nato je v naslednjih letih, z le krajšimi premori, izgledalo, kot da gre vse po tekočem traku in so kolajne samoumevne. Temu ni tako. Treba je spoštovati konkurenco. Mi trenerji poskušamo od vsake generacije iztržiti največ. Kolajne so izziv in tudi mi smo po Hafnerju 2020 še imeli nekaj želez za top rezultate. Lani smo bili z Rokom Masletom in Maksimom Bartoljem najbližje po pričakovanjih. Masle pa je nato naredil svoje napake, Bartolj pa je bil nepazljiv in je bil popolnoma nepotrebno diskvalificiran. Kot rečeno, cilji so vedno zelo visoki.
Med vašim prvim mandatom in sedanjim ste bili še glavni trener slovenske in ruske ženske reprezentance. Se delo z ženskami in mladinci da primerjati med seboj?Razlika je že med mladinci in člani, kaj šele z ženskami. Z njimi je treba delati drugače. V tistem obdobju smo ženske skoke postavljali praktično iz nič. Z začetkom svetovnega pokala smo pridobili dodatna sredstva, da je sedaj tem generacijam lažje. Odkrito povedano, pa sem najbolje deloval v Rusiji, kjer je bilo zelo lepo delati. A razdalje do tja so tako dolge, da to človeka izmuči in se zato takrat nisem odločil za nov olimpijski mandat in sem se vrnil v Slovenijo. Pri mladinski reprezentanci je zelo pomembno, da kot trener skrbim za celoten razvoj tekmovalca, ne le po športni ampak tudi osebnostni plati. Temu namenjam ogromno energije in mi to predstavlja poseben čar.
Ste kdaj želeli biti trener A reprezentance?Svetovni pokal je vsakemu trenerju cilj in izziv. Kdor tega nima, ne more biti trener na visokem nivoju. Se je pa moja pot tako obrnila, da tega nisem doživel, čeprav sem imel tudi priložnosti. Ne bi sicer rekel, da sem specialist za mladinskega trenerja, a sem se v tem nekako našel in so mi stvari bližje. Svetovni pokal je specifika, ki prinaša ogromno stresa. Je le pot iz vikenda v vikend in ni nič prostega časa. Človek se velikokrat znajde na območju, ko misli, da bo vsega preveč. Vesel sem, da je sedaj v Sloveniji zrasla velika ekipa, da ni vse na plečih enega človeka in tako je malce lažje.
Mladi skakalci vas včasih težko razumejo, da veliko pozornosti namenjate tudi njihovemu napredku v šoli in pri drugih stvareh. Kako to, da to še vedno počnete?Marsikdo reče, da sem 'težek' trener. A že sedaj, ko se srečam s prejšnjimi generacijami velikokrat dobim pozitivne odgovore na ta račun. Zelo veliko mi pomeni, ko nekdo pride do mene in mi reče, da sedaj razume, zakaj sem nekaj zahteval. Osnovna izobrazba mora biti na prvem mestu in šele nato šport. Sedaj imamo z državnim panožnim nordijskim centrom (DPNC) res odlično možnost, da v sodelovanju z Gimnazijo Franceta Prešerna takoj dobimo informacije o našem tekmovalcu in se lahko odzovem, če kaj ni v redu.
Gre tukaj zgolj za vaše samoiniciativno delo?Ne. V sklopu DPNC sodelujemo tudi s psihologom, tekmovalci imajo podporo tudi pri nutricionizmu. Sodelovanje je odlično, želimo pa si še profesionalnega kineziologa, ki bo pomagal pri sami športni vadbi.
Še vedno tekmovalcem dajete dodatne seminarske naloge?Ne tega ni več. Res je, da sem imel v prejšnjem mandatu navado, da sem med tekmovalce razdelil deset tem neposredno iz športa in deset posredno iz športa. Vsak je moral pripraviti pet minutno predstavitev, a ni mu bilo treba iskati težke literature. Se je pa iz tega vedno razvila dobra debata in je bila popestritev prostega časa na pripravah. Takrat se je marsikomu zdelo neumno, a ravno to je sedaj tisto, kar sem rekel prej, ko sem dobil odzive, da je bilo dobro. Sedaj pa tega ni več.
Največja razlika med prejšnjim in sedanjim vašim mandatom je ta, da je bil v tistem času mladinski svetovni prvak lahko tudi najboljši na svetu. Kako to vpliva na mladino, ki je danes vse bolj neučakana in bi za rezultat šla tudi preko svojega zdravja?To je odlično vprašanje in iztočnica. Zadnja nekako v Sloveniji, ki sta uspela na ta način, sta bila Domen Prevc in Timi Zajc. Za samo spremembo je kriv tudi razvoj opreme. Sedaj je resnično potrebno, da se tekmovalec dokončno razvije. Vsi mladostniki so zelo nepotrpežljivi, sploh tisti, ki malce odstopajo. Jaz jim pravim instant generacija, ki kar pozabi, da je delo včasih mukotrpno in je treba delati na dolgi rok. Vsi imajo zelo visoke cilje, sam način razmišljanja pa ni na dovolj visokem nivoju. Gre pa to bolj za družbeni fenomen oziroma pojav same družbe. Ne gre za težave samo pri nas, vsi jih imajo. Ampak ta mladina v Sloveniji je bila rojena v obdobju, ko je bilo stanje dokaj zadovoljivo in so praktično vsi vse dobili, kar so potrebovali. Vsi vse imajo na dosegu roke in sedaj se je samodokazovanje znižalo.
Mladinci se vedno ozirajo po vzornikih. Kakšen problem pri tem vzbuja Rujoju Kobajaši, ki odkrito prizna, da trenira manj?Najprej je treba razložiti, da mi ne vemo, če je to sploh res. Te izjave so lahko tudi le del njegove igre, saj se v svetovnem pokalu dogaja veliko skrivalnic. Če smo ravno pri Japoncih, je tukaj še primer Noriakija Kasija, ki pa dejansko trenira manj. A on je star preko 50 let in je že veliko vložil v svoj trening, sedaj lahko še vzdržuje svoje pripravljenost. Mladinci so v razvoju in sedaj se ne sme zamuditi nobenega trenutka, saj ko enkrat vlak odpelje, potem se nov Kasai ne more zgoditi.
Kakšen vpliv na delo imajo starši?Gre za večno dilemo, do kam spustiti starša zraven. Jaz z njimi nimam problema, a je črta jasno začrtana. Starši so primarni vzgojitelji otroka, ko pa pride do strokovnega dela, je pa ločeno. Od neke meje naprej lahko deluje le še stroka. To je moje delo. Imam izobrazbo za to področje in 30 let izkušenj.
