Na velikonočno soboto, 31. marca 1945, so se britanski in ameriški bombniki vračali z misije nad avstrijskim Gradcem, kjer so napadli infrastrukturo nemške vojske v Avstriji. Toda eden od bombnikov, B24 liberator VI z devetčlansko posadko, je imel poškodovana dva od štirih motorjev, zato je kmalu zaostal za drugimi in se z zgolj polovično hitrostjo vračal proti bazi v Italiji.
Prikorakal iz gozda čez polje
Nekje nad Celjem ga je opazil nemški lovec, ga začel zasledovati in silovito obstreljevati. Napadal ga je vse do Bele krajine, kjer ga je usodno zadel v rezervoar z gorivom. Letalo je zagorelo in z glasnim truščem strmoglavilo na Puhkovo njivo pri Gornjem Suhorju. »Goreče letalo je letelo še nekaj kilometrov, nato pa se pri Starem Trgu obrnilo nazaj, kajti letalci so vedeli, da ne smejo pasti na hrvaška tla, saj bi jih tam likvidirali ustaši,« pripoveduje Vladimir Puhek, ki je bil ob dogodku star osem let. »Kakih osemsto metrov stran od vasi je gorečemu letalu odpadel rep, nato je letelo še do pobočja tik za vasjo, kjer je padlo z groznim truščem. Bilo je sredi noči, vse se je svetilo od gorečega letala. Se pa zelo živo spominjam, da je bilo zjutraj v vasi že polno partizanov, ki so pobrali posmrtne ostanke padlih letalcev.« Umrlo je pet letalcev, eden od njih v partizanski bolnišnici v Kanižarici. Njihove posmrtne ostanke so cerkveno pokopali 2. aprila 1945 na pokopališču v Vojni vasi pri Črnomlju.
Štirje letalci so pravočasno izskočili iz letala, dva sta pristala pri Sinjem Vrhu, dva pri Gornjem Suhorju. Partizani so jih s pomočjo domačinov hitro našli in oskrbeli, in že 2. aprila so se vrnili v bazo v Italiji. »Eden od njih je menda pristal na visoki bukvi. Bil je oborožen in nikogar ni pustil blizu, saj se je bal, da bi padel v roke ustašem. Ni točno vedel, kje je. Šele ko je slišal besedo Tito, se je pustil rešiti,« pripoveduje Puhek. »Prvega letalca pa so imeli domačini še isti večer v izbi naše domače hiše, kjer sem malo prej spal. Drugi, ki je padel v bližini, je zjutraj prišel do nas, ko smo na drugi strani vasi pasli ovce. Kar prikorakal je iz gozda čez polje in snel obvezo z opečenega čela. Peljal sem ga v vas. Med potjo je hodil nekaj metrov za mano, bilo ga je strah, ni vedel, kje je in kam ga peljem. Ponujal mi je pelerino, seveda nisem upal od njega ničesar vzeti.«
Če bi letelo le nekaj sekund dlje …
Dva motorja sta padla na pobočju za vasjo, tretji čisto blizu Puhkove kašče, podvozje z enim kolesom pa na njihovo dvorišče. »Letalo skoraj ne bi moglo biti bolj razbito. Leta in leta so ljudje pobirali njegove dele. Pločevina je bila uporabna povsod, z njo smo pokrili naš skedenj,« se spominja Puhek. »Če bi letalo letelo le nekaj sekund dlje, bi padlo na vas, ki je imela takrat še veliko slamnatih streh. Takrat je bil še zelo živ spomin na ogenj, ki je vas uničil dobrih trideset let prej.«
V spomin na dogodek sta leta 2018 predsednik Borut Pahor in tedanja britanska veleposlanica v Sloveniji Sophie Honey v Gornjem Suhorju odkrila spominsko obeležje, leto pozneje pa sta Pahor in britanski princ Edward tam razglasila dan slovensko-britanskega prijateljstva, ki sta ga s položitvijo vencev zaznamovali predsednica republike Nataša Pirc Musar in veleposlanica Tiffany Sadler. Izpostavili sta pomen neprecenljivega prijateljstva, ki je bilo stkano v najtežjih trenutkih.
