V italijansko politiko se morda vrača strokovnjak za krize. 73-letni Mario Draghi je sprejel povabilo predsednika republike Sergia Mattarelle, da po odstopu premiera Giuseppeja Conteja poskusi sestaviti tehnično vlado. Z njo bi Draghi državo popeljal skozi naporno obdobje, ko se Italija sooča z 8,8-odstotnim padcem BDP zaradi koronakrize, še vedno največjim številom mrtvih v Evropski uniji zaradi pandemije (doslej 89.344) in bližajočimi se pogovori z evropsko komisijo o italijanskem nacionalnem načrtu za okrevanje, zaradi katerega je po umiku stranke Italia VivaMattea Renzija iz vlade razpadla Contejeva koalicija.
Zadržan odziv strankarske krajine
To bo velik zalogaj za tehnokrata po naravi, ki je zasedal pomembne položaje v evropskih in svetovnih finančnih organizacijah, kot član številnih upravnih odborov bank in gospodarskih družb pa je poleg nekajletnega vodenja Goldman Sachsa nabiral izkušnje tudi v zasebnem sektorju. Mattarella vseeno računa, da bo njegovem poslednjemu adutu pred alternativnimi predčasnimi volitvami uspelo v obeh domovih parlamenta zbrati potrebno večino.
Ali jo bo dobil, je še povsem odprto. Draghi se je v italijanskih političnih kuloarjih sicer že v preteklosti pojavljal kot možen kandidat za premiersko mesto, za finančnega ministra oziroma tudi za naslednika Mattarelle. Če v obeh domovih ne bo prepričal zadostne večine za podporo njegovi vladi – vladnega programa včeraj še ni predstavil – bo Italija morala dve leti pred rokom na predčasne volitve, ki bi morale biti v tem primeru najkasneje junija.
V Gibanju petih zvezd, sicer na zadnjih volitvah najmočnejši politični stranki v državi, še niso povsem enotni. Raje bi videli predčasne volitve oziroma novo politično vlado, a počakati nameravajo na Draghijev program. V Demokratski stranki mu načeloma ne nasprotujejo, čeprav nad njim niso navdušeni. V stranki Naprej, Italija nekdanjega premierja Silvija Berlusconija nameravajo tudi najprej preučiti mandatarjev program. Skrajno desni stranki Liga in Bratje Italije pa podpirata predčasne volitve.
Tako kot je Draghi v času svoje osemletne vladavine na čelu Evropske centralne banke (ECB) evroobmočje pripeljal skozi številne krizne situacije, zdaj enako veščino pričakujejo med morebitnim vodenjem italijanske vlade. Z nižanjem obrestnih mer k ničli in obsežnimi nakupi državnih obveznic s programom kvantitativnega sproščanja je Draghi evropsko valuto v preteklem desetletju rešil pred propadom.
Kritike z mnogih koncev Unije
Petinšestdesetkrat je po sejah izvršnega odbora ECB poročal o gospodarskih trendih v evroobmočju in nizal ukrepe, s katerimi je nameraval stabilizirati evro, ki je zanj ena največjih pridobitev Evropske unije in jo je treba za vsako ceno zaščititi. Pri svojih ukrepih je bil tudi kontroverzen. Kritike njegovega početja so prihajale tako z juga integracije kot tudi iz centra. Ko je leta 2015 ECB prekinila likvidnostno pomoč grški centralni banki in je na tak način prisilila Atene, da sprejmejo pogoje prestrukturiranja države v zameno za finančno pomoč, so v Grčiji gorele zastave Evropske unije.
Zaslovel je s stavkom »Vse, kar je potrebno!«, s katerim je za pomiritev finančnih trgov leta 2012 nakazoval pripravljenost ECB, da v stabilizacijo evroobmočja poseže z vsemi razpoložljivimi instrumenti in politikami, ki jih je osrednja evropska finančna institucija imela v svojem arzenalu. Močne kritike so zaradi te politike na Draghija letele tudi iz nemških gospodarskih krogov, a ga je nemški predsednik Frank-Walter Steinmeier za zaščito evroobmočja odlikoval z najvišjim državnim odlikovanjem. To politiko »kar koli je potrebno« je od »g. Evra«, kar je vzdevek, ki se ga je oprijel v finančnopolitičnih krogih, v času pandemije koronavirusa prevzela tudi njegova naslednica Christine Lagarde.