Alpinizem in gorsko reševanje sta Klemna Belharja naučila delovanja pod stresom, zagotovo pa tudi timskega dela. Gorski reševalci so namreč alpinisti, ki veljajo za posebne individualne karakterje, na terenu pa morajo delovati povsem ubrano.
»Tam ni prostora za soliranje. Zelo mi je všeč, kako ti zapleteni karakterji postanejo prava ekipa, ne da bi o tem sploh razmišljali ali trenirali. To se preprosto zgodi, ker drugače ne gre.« Gorsko reševanje prinese tvegan življenjski slog, saj se prostovoljno podajaš v nevarnost, da rešuješ življenja drugim.
Klemen Belhar, sicer doktor antropologije, je že od mladih let počel marsikaj. Kot aktivistični okoljevarstvenik je vstopil tudi v politiko, je avtor, trener in svetovalec s področja usposabljanj, poslovnih veščin in javnih nastopov. Svojo kondicijo za reševanje ohranja s turno smuko po strmih terenih, veliko kolesari, teče in malo pleza. Gore ga zelo privlačijo, sploh pozimi. »Šport mi je kot osebna higiena. Brez tega si sploh ne predstavljam življenja.«
Povezanost z naravo ga na nek način spremlja ves čas, čeprav sam niti ne bi uporabil te besede. Koncept narave se mu namreč zdi politično in ideološko zlorabljen, kar je raziskoval tudi v svojem doktorskem delu. »Pri razmerju človek – narava gre v resnici za ideološko razmerje človek – človek. Ko se sklicujemo na to, da je nekaj naravno ali nenaravno, recimo pri vprašanju LGBT in sorodnem, želimo v resnici samo pridobiti moč za urejanje družbenih razmerji.« Obenem Klemen Belhar tudi pri aktualnih politično okoljevarstvenih vprašanjih ne mara sklicevanja na neko poosebljeno, veliko »mati naravo«. Meni, da bomo probleme veliko lažje rešili, če se bomo osredotočali na specifične stvari glede okolja, gozda, preživetja živalskih vrst, ekoloških sistemov …
Tako podpredsednik GRZS tudi z vidika reševanja ne mara govoriti o soočanju z močjo narave, temveč doživlja moč plazu, moč vetra, viharja, snega, občuti mraz …
Vse to silovito občutijo tudi ljudje, ki potrebujejo pomoč reševalcev. Po Belharjevih besedah jim občasno še največ slabe volje povzročijo tisti, ki so dobesedno zgubljeni in sploh ne vedo, kako se pohodništva lotiti ali kako je v gorah v določenem obdobju. »Nimajo pojma, kako se obleči, obuti, kam pogledati, kam iti. Ravno zdaj smo imeli primer francoskega državljana. Led, sneg, minus on pa na Triglav iz Pokljuke, v zlizanih športnih copatih, bombažnih hlačah in sploh slabo oblečen.« Francoz je k sreči preživel noč, toda ker ni znal poklicati pomoči, so na GRZS klicali s Francoskega veleposlaništva. Ponj so poslali helikoptersko ekipo.
S konjem in lojtrnikom na pomoč
Kot pripoveduje Belhar, je zdaj že polovica rešenih ljudi tujcev. Pri GRZS zaznavajo precejšne spremembe, ki bodo zahtevale prilagoditev delovanja. V gorah je vse več turizma, kar pomeni tudi vse več nesreč. Že precej let skoraj vsako leto beležijo nov rekord po številu nesreč, kar pomeni za reševalce veliko obremenitev. »Naša vloga se spreminja. Včasih je šlo za tovariško pomoč tistih, ki zahajajo v gore, drugim pohodnikom, zdaj pa postaja to vse bolj profesionalno.« Izjemen porast so zaznali tudi v času covida.
Gorska reševalna zveza, ki se je prej imenovala Gorska reševalna služba Slovenije (GRS), je bila ustanovljena 16. junija 1912 v Kranjski Gori. Pred drugo svetovno vojno so tako imenovane “rešilne ekspedicije” sestavljali tako plezalci iz večjih krajev kakor tudi domačini izpod gora. V takratnih reševalnih skladiščih so bile pripravljene vrvi, plezalni copati, nekaj obvez, reševalni drog in vreča. Prevozno sredstvo sta bila konj in lojtrnik.
V GRZS spada 17 lokalno organiziranih društev in postaj gorsko reševalne službe (GRS), ki so razporejeni po področjih z večjim številom nesreč v gorskem svetu. Z veterani vred je v zvezo vključenih okrog osemsto članov in članic. Okrog šesto jih je aktivnih reševalcev z licenco, od tega je deset odstotkov reševalk. Najvišja intenziteta dela je na področju alpskega sveta od Bovca do Koroške. Dežurni morajo biti na razpolago, kadarkoli jih pokličejo, tudi helikopterska enota na Brniku je v pripravljenosti.
GRZS je šla že skozi veliko organizacijskih sprememb, zdaj pa jo zaradi velike obremenjenosti reševalcev čaka še ena. Trenutno skupaj z Ministrstvom za obrambo Republike Slovenije pripravljajo zakon o GRSZ, s katerim bodo sistemsko uredili financiranje in ustvarili boljše pogoje za delo. Belhar izpostavlja težave s prostori, sistemsko urejenim financiranjem in vozili. Sicer meni, da imajo trenutno zelo dobrega sogovornika tako na strani Ministrstva za obrambo kot tudi pri Upravi za zaščito in reševanje.
»S'daj gremo pa v par!«
Še najbolj se Klemnu Belharju vtisnejo v spomin nesreče, kjer so ljudje zelo poškodovani, a preživijo. Pa seveda tudi »štorije«, ki se jim še dolgo smejijo. Takšna je bila tudi prigoda s starejšim koroškim Slovencem, ki se je na planini Korošici napil, padel in se poškodoval. Ko so ga rešili, ni hotel v bolnišnico.
»Kar naprej je ponavljal, čeprav je imel razbito glavo: 'S′daj gremo pa v par (bar)!' Potem se je izkazalo, da se je bal policije, še bolj pa se je bal svoje hčere. To je bil osemdesetletni gospod, hči pa jih je imela okrog šestdeset.« Seveda niso zavili v bar, temveč v bolnico.
Biti reševalec ali reševalka pa ne pomeni le tveganega življenjskega sloga, temveč tudi veliko predanost. Ob vključitvi v društvo dobi član naziv gorski reševalec pripravnik. Njegov cilj je postati gorski reševalec z licenco, pot do tja pa je zahtevna. »Mi skušamo rekrutirati predvsem alpiniste in alpinistke. Se pravi ljudi z alpinistično šolo ali pripravnike. Potem sledi tri leta usposabljanj in izpit. Vse skupaj ti vzame skoraj deset let, da postaneš reševalec. Zato pravim, da je to način življenja.«
Kljub »strmi« poti do reševalca in vsem nevarnostim dela, Klemen Belhar glede tega, kaj ga najbolj žene, ne pomišlja. Odgovor je jasen in preprost: »Pomagati ljudem, ki so v težavah.«