Nabor nekaterih zapuščenih ljubljanskih Plečnikovih ureditev smo naredili s kustosinjo Plečnikove hiše in poznavalko dela arhitekturnega mojstra Ano Porok, ki poudarja, da se ravno »ob praznovanju letošnje 150. obletnice Plečnikovega rojstva in uspešnega vpisa izbranih Plečnikovih ureditev v Ljubljani na prestižni Unescov seznam moramo zavedati, da to predstavlja našo zavezo za ohranitev in promocijo vse Plečnikove dediščine. Kar pomeni enakovredno skrb ne samo za vpisane, ampak za vse Plečnikove ureditve, stavbe in spomenike, ki jih je samo v Ljubljani več kot 130.« A vsi med njimi se ne morejo ponašati z ohranjeno podobo. Najbolj v nebo vpijoče Plečnikovo delo, ki je že leta prepuščeno vztrajnemu propadanju, je stadion za Bežigradom. Ta je že leta mrtva mestna točka, v zvezi z njegovo usodo pa se krešejo različna mnenja. V nasprotju z načrti za gradnjo športno-komercialnega kompleksa so v zadnjem času vse bolj aktualni pozivi za ohranitev stadiona v izvirni obliki. Ena od idej je tudi, da bi v njem uredili javni park.
Propadajoči stadion
Stadion je za Bežigradom v opuščeni gramozni jami po Plečnikovih načrtih nastal za potrebe Orlov. Čeprav sta bila arhitekturnemu mojstru telesna vadba in družabnost tuja, je zasnova letnega telovadišča, ki ga je oblikoval po antičnih vzorih, sovpadala z njegovo vizijo Ljubljane kot novih Aten. V tem konceptu je stadion imel hkrati vlogo prostora za telovadbo in javne shode. Gradnjo stadiona, ki je potekala v več fazah, so začeli leta 1925, denar zanj pa so poleg prostovoljnih prispevkov zbirali tudi prek dveh loterij, ki so ju Orli izvedli leta 1926 in 1928. Na prvi loteriji je bil glavni dobitek motorno kolo, na drugi pa enodružinska vila Stadion, ki jo je prav tako zasnoval Plečnik.
Pred vojno so se na stadionu zvrstili športni dogodki in verske slovesnosti, med vojno pa so na njem prisegli domobranci. V drugi polovici 20. stoletja so Plečnikov stadion zaznamovali nogometne tekme in koncerti velikih zasedb, v začetku leta 2008 pa ga je sedanji lastnik, podjetje Bežigrajski športni park, zaprl zaradi prenove, ki bi prinesla njegovo razširitev v potrošniško-športni kompleks. Kot opozarjajo kritiki, bi načrtovani projekt močno degradiral Plečnikov spomeniško zaščiten objekt, a lastnik ni opustil svoje namere. Gradnja se zaradi zapletov še ni začela in bežigrajski stadion je v zadnjih 15 letih postal zapuščen ljubljanski prostor.
Ob nezadržnem propadanju Plečnikovega stadiona Ana Porok spomni, da so med velikimi arhitektovimi deli, ki niso v najboljšem stanju, tudi Križanke, ki z izjemno nove strehe na letnem gledališču čakajo na celovito prenovo. Nekoliko zapuščen je, dodaja kustosinja, tudi Rimski zid, čeprav je to ena od Plečnikovih ureditev, ki je bila vpisana na Unescov seznam. Neurejena je tudi okolica cerkve sv. Jerneja v Šiški, znana tudi kot Stara cerkev, ki je ena najstarejših ljubljanskih cerkva, saj je bila prvič omenjena že leta 1370, leta 1936 pa so jo obnovili po Plečnikovih načrtih.
Stalno skrb potrebujejo tudi Šance na grajskem griču. Ostanke utrdbe je Plečnik preurejal med letoma 1935 in 1941. Staro zidovje je z notranje strani podprl z novim zidom, odprl je prehode in uredil razgledni balkon, na vrh zidu je speljal sprehajalno pot in jo z novim arkadnim mostovžem povezal z okroglo ploščadjo, kjer naj bi postavili kip Atene.
Zapuščena šempetrska ograja in vodnjak
Ograja okoli župnijske posesti cerkve sv. Petra sodi med Plečnikova najzgodnejša dela v Ljubljani. Pri naročilu za projekt, pripoveduje Ana Porok, je posredoval arhitektov brat Andrej, ki je bil tedaj kaplan šempetrske župnije. Kovano ograjo na kamnitem podstavku, ki je najstarejše ohranjeno Plečnikovo delo pri nas, so okoli cerkve in vse do župnišča postavili leta 1905. Delo je arhitekt nato nadaljeval leta 1927, ko je uredil vhod v župnišče in kasneje oblikoval še zidano ograjo ob Rozmanovi ulici in na Vrazovem trgu. Ta je predrta z okroglimi odprtinami s kovanimi mrežami in vzidanim vodnjakom nastala kot del parkovne zasnove obrečnega prostora Ljubljanice, ki je spremljal ureditev šempetrske cerkve. Ograjo okoli župnijske posestvi cerkve sv. Petra, na katero se je do danes z razpokami in okruški vidno vpisal čas, z grafitnimi napisi pa ulične aktivnosti, je arhitekt zaključil leta 1932. Vodnjak, ki ga je vgradil ob Vrazovem trgu, je zasnoval v simetriji in kot odsev rozete v ograji.
Trafika na Hrvatskem trgu
Jože Plečnik je kot strasten kadilec načrtoval tudi mestne prodajalne cigaret. V Ljubljani je oblikoval tri trafike. Na Vegovi so jo lani oživili pri reviji Outsider, na Prešernovem trgu jo je občina nedavno prenovila, do marca prihodnjega leta pa jo upravlja Muzej in galerije mesta Ljubljane (MGML). V njej je v sodelovanju MGML in Muzeja za arhitekturo in oblikovanje nastala prireditvena točka in prostor ozaveščanja ter posredovanja vrednot Plečnikove Ljubljane, medtem ko trafika na Hrvatskem trgu, za katero so načrti nastali leta 1933, še vedno sameva.
Dotrajan jambor pred Pegleznom
Pred znamenito Plečnikovo stavbo Peglezen je v slabem stanju tudi jambor, ki ga je arhitekt v treh delih zasnoval kot simbol države SHS. Kot v svoji drugi dopolnjeni izdaji knjige Plečnikova arhitektura v Ljubljani zapiše avtor Andrej Hrausky, ta ni postavljen v os stavbe, temveč je zamaknjen tako, da je z iste točke s praga stolnice mogoče videti tako obelisk Robbovega vodnjaka kot jambor. Njegova obnova je predvidena za prihodnje leto.
Vodnjak v otroškem parku v Tivoliju
Tivoli je Plečnika ves čas privlačil in je tako zanj snoval različne projekte, čeprav jih niso veliko uresničili, pripoveduje Ana Porok. Ena od njegovih izvedenih tivolskih zamisli je delno ohranjeno peščeno Jakopičevo sprehajališče, poleg tega pa tudi manjši trikotni park, namenjen otrokom, ki ga na sredini krasijo zelene gredice z vrsto betonskih svetilk in klopi. Del ureditve je tudi plitev bazen s petimi koncentričnimi stopnicami in plastiko Dečka z gosjo kiparja Franceta Goršeta. Park je danes, opozarja kustosinja, po prestavitvi železniške proge in gradnje nove obvozne ceste v 60. letih prejšnjega stoletja precej omejen in ločen od mesta ter tako tudi nekoliko pozabljen prostor. V bazenu tudi ni več originalnega kipa, saj je bil med gradbenimi deli poškodovan in so ga zato leta 1988 nadomestili s kopijo.