Planinski muzej v Mojstrani bo v času planiškega svetovnega prvenstva ponudil novo tematsko razstavo Naši nordijci, ki jo je pripravil muzealec in vodja planinskega muzeja Matjaž Podlipnik. Razstava bo prikazala zgodovino smučarskih tekov, skokov in kombinacije s poudarkom na športnikih z območja kranjskogorske občine. Odprli jo bodo 21. februarja, z njo pa želijo apelirati tudi na obiskovalce, naj jim s svojimi informacijami pomagajo zapolniti morebitne vrzeli, saj so njihovi arhivi pomanjkljivi, v muzeju pa bi radi izpopolnili svoje sezname. »Krajani Zgornjesavske doline smo izredno ponosni na to, da smo delček mozaika k tej zgodbi prispevali tudi mi,« je o razstavi in prihajajočem prvenstvu povedal Podlipnik. Iz Mojstrane namreč prihaja kar 21 športnikov, ki so se kdaj udeležili olimpijskih iger, večina teh pa prihaja prav iz nordijskih disciplin. Eden takih je tudi smučarski skakalec Janez Polda, čigar zgodba je navdihnila kulturnika Marsela Gomboca, da je o njem spisal gledališko predstavo. »Igralci in domače kulturno društvo smo Janezu Poldi z gledališko predstavo postavili svojevrsten spomenik, muzej na dovškem odru, kar si najboljši smučarski skakalec po drugi svetovni vojni, ponos Mojstrane, Gorenjske, Slovenije in Jugoslavije, nedvomno zasluži,« pravi Gomboc. Premiera predstave je bila včeraj v Aljaževem prosvetnem domu na Dovjem, sledita še dve ponovitvi, če bo interes, jo bodo igrali še naprej.
Pionir modernega sloga skakanja
Posebnost predstave, ki je bila spisana na podlagi pričevanj Poldove vdove Malči Polda, so izvirni predmeti, dnevniki, pokali, oblačila in smuči, ki jih je uporabljal Polda, ter fotografsko gradivo, ki ga je prispeval Gornjesavski muzej Jesenice. Gledališko igro so naslovili Noben ptič nima perutnic naprej. »To je stavek, ki ga je Polda večkrat ponavljal, ko so ga spraševali, zakaj skače z rokami nazaj,« je še pojasnil režiser predstave. Janez Polda je bil namreč začetnik novega, modernega sloga skakanja. Med smučarskim poletom je roke iztegnil nazaj, za kar je dobival celo nižje sodniške ocene. Leta 1948 je na Tednu smuških poletov v Planici skočil 120 metrov z dotikom, zaradi česar ta daljava ni bila priznana kot svetovni rekord. Na tem tekmovanju je s skokom, dolgim 109 metrov, postal drugi Slovenec, ki je preskočil 100 metrov, s čimer je postavil slovenski in jugoslovanski rekord. Leta 1950 je v Planici rekord še izboljšal s skokom, dolgim 114 metrov. Na turneji štirih skakalnic je leta 1953 v Innsbrucku osvojil osmo mesto in v Bischofshofnu deseto mesto, leta 1956 pa je osvojil peto mesto v Innsbrucku. Po njem sta poimenovani ulici v Mojstrani in Zagrebu, leta 2012 je bil sprejet v Hram slovenskih športnih junakov. Jugoslavijo je zastopal na zimskih olimpijskih igrah leta 1948 v Sankt Moritzu, leta 1952 v Oslu ter leta 1956 v Cortini d'Ampezzo.
Mlada igralska zasedba
»Kepali smo se, šli v šolo, v Vratih pasli ovce,« je o upodobitvi mladega Janeza Polde povedal igralec Jakob Berce. Otroci v predstavi igrajo tudi vlogo spraševalcev, zanima jih, kolikokrat in kje se je Polda udeležil olimpijskih iger, kaj je počel in podobno. »V predstavi izvemo tudi, kako daleč je skočil, njegove rekorde, kako se uporablja oprema, pa tudi njegove osebne zgodbe,« je dodal drugi izmed trojice mladih igralcev Florijan Krisch. Poleg njiju v predstavi nastopa še Julija Krisch v vlogi mlade spraševalke in Poldove prijateljice: »Zelo radovedno vlogo imam, večinoma sprašujem stvari o njegovem skakalnem obdobju.« Odraslega Poldo je upodobil Gomboc, avtorica besedila in dramaturginja pa je Nika Brgant.
