Evropska komisarka za notranje zadeve Ylva Johansson je ministrom uvodoma predstavila priprave na skupni načrt izvajanja migracijskega pakta, ki naj bi bil nared sredi julija. Na podlagi tega načrta bodo nato članice predvidoma do jeseni pripravile še nacionalne izvedbene načrte. Kot pojasnjujejo na slovenskem notranjem ministrstvu, bo skupni izvedbeni načrt EU temeljil na različnih vsebinskih gradnikih.
Novi pakt predvideva poseben solidarnostni mehanizem za pomoč tistim državam, kjer so prehodi migrantov največji. Preostale članice bodo lahko pomagale s premestitvijo prosilcev za azil na svoje ozemlje, plačevanjem finančnih prispevkov ali pa zagotavljanjem operativne podpore. Pakt bo omogočil preverjanje državljanov tretjih držav na zunanjih schengenskih mejah. Ustanovili naj bi razširjeno podatkovno bazo Eurodac, v kateri bodo zbirali prstne odtise, fotografije obraza in podatke o osebnih dokumentih prebežnikov. S tem naj bi poenotili tudi azilni postopek, ki naj bi bil tako hitrejši: ob ponovnem popisovanju migrantov namreč ne bo treba vsaki državi postopka izvajati od začetka.
Do pakta kritične nevladne organizacije
Evropski parlament bi rad s paktom pred volitvami odvzel veter iz jader skrajno desnim strankam, ki migrantsko krizo že vrsto let izkoriščajo sebi v prid oziroma z njo pridobivajo volilce. Sprejetje pakta naj bi končalo ali pa vsaj omililo razdor v evropski politiki, ki so ga zadnja dva mandata povzročala različna gledišča držav članic na migracijsko politiko. A je pakt nemudoma sprožil negativen odziv med nevladnimi organizacijami. Eve Geddie, vodja urada evropskih institucij Amnesty International, pravi, da pakt o migracijah in azilu evropsko azilno zakonodajo vrača v preteklost ter bo povzročil še več trpljenja in še več ljudi izpostavil kršitvam človekovih pravic na vsakem koraku njihove poti. Meni, da pakt ne bo naredil ničesar, da bi izboljšal odziv Evrope na ljudi, ki potrebujejo zaščito.
Neupoštevanje pakta in plačevanje odpustkov
Eve Geddie vidi največjo težavo pri uveljavljanju pakta v državah članicah EU. Poljski premier Donald Tusk, ki vodi zadržano migracijsko politiko, je namreč nemudoma po sprejetju pakta napovedal, da ne bo sprejel določil o premestitvah prosilcev za azil. Delež migrantov, ki naj bi jih premestili v Slovenijo, je 126 oseb, za vsako premeščeno osebo pa država na letni ravni iz EU-skladov prejme 10.000 evrov. Če se država ne odloči za premestitev, mora v evropski proračun prispevati 22.000 evrov na leto na migranta. Lahko se torej zgodi, da bodo bogate članice EU plačevale le nadomestilo, namesto da bi migrante sprejele.
Države na robu schengenskih meja, ki se že tako srečujejo z največ migranti, bodo po novem nosile še večjo odgovornost in bile obremenjene s še več birokracije, saj bodo morale vsakega migranta vnesti v sistem Eurodac. Pri Amnesty International domnevajo, da marsikateri migrant sploh ne bo popisan, saj jim mora država skupaj s popisom omogočiti tudi prošnjo za mednarodno zaščito, česar pa se večina držav otepa. Eve Geddie še poudarja, da bo več ljudi, vključno z družinami z otroki, izpostavljenih dejanskemu pridržanju zunaj meja EU, kar onemogoča poštene in popolne ocene njihovih potreb po zaščiti. »Ti predlogi prihajajo z roko v roki z naraščajočimi prizadevanji, da odgovornost za migrante in mejni nadzor prevzamejo države zunaj EU. Tovrstna praksa bi lahko povzročila, da bodo ljudje ujeti v državah, kjer bodo njihove človekove pravice ogrožene, posledično pa bo EU vpletena v zlorabe, ki lahko sledijo,« dodaja Eve Geddie.