Saksofon je v Ljubljano prinesel Miljutin Nagode, v Trstu rojeni Novomeščan, ki se je v začetku dvajsetih preselil v Ljubljano in najprej v okviru sokolskega društva ustanovil zabavni orkester, ki je igral na plesih v dvorani Tabor. Leta 1922 je ustanovil zasedbo Original Jazz Nagode, kar se šteje kot prvi jazz band v Sloveniji in tudi Jugoslaviji oziroma prva zasedba, v kateri je bil v postavi saksofon. Prevladujoč nosilec oziroma prenašalec glasbe je bil v tistih časih še vedno papir oziroma notna črtovja, pretežni del življa pa je zabavno glasbo lahko slišal zgolj v živo. Do radijske postaje oziroma do ustanovitve Radijske postaje Ljubljana leta 1928 je manjkalo še pet let oziroma tri leta do Nagodetove skladbe Tango simpatija iz leta 1926, kar velja za prvo zabavno skladbo slovenskega porekla.
Uspešno izvozno blago
Nesorazmerje med ZDA in našimi predeli planeta je bilo v tistih časih še izhodiščno. Prav leta 1923 je bila v ZDA sprejeta Monroejeva doktrina, na podlagi katere so si ZDA podelile pravico do vojnega posredovanja na svojem interesnem področju, potem ko jim je leta 1898 po zmagi v ameriško-španski vojni uspelo prevladati nad Španijo in njenimi južnoameriškimi kolonijami oziroma potem ko so zmagovito izšle tudi iz prve svetovne vojne. Čas po njej je utemeljil tako imenovani moderni svet. Šlo je za desetletje, ko se je ob pomoči tedaj novih tehnologij, radia, filma in gramofonskih plošč, zgodil prvi val izvoza ameriške popularne kulture v Evropo in preostali svet. Tako imenovani pop je bil še popek. Konec maja 1923 je leto prej ustanovljeni BBC prvič prenašal opero v živo, a leta 1923 sta prve pesmi posnela tudi Bessie Smith in Louis Armstrong. Prva velja za cesarico bluesa oziroma predhodnico Billie Holliday in Elle Fitzgerald, medtem ko je Louis Armstrong sam po sebi pojem jazza ter poosebljenje tistih časov. Igrati je začel v New Orleansu, od koder se je leta 1922 preselil v Chicago, kamor je dve leti prej iz New Yorka prišel tudi Al Capone. Naveza mafije, alkohola, s katerim je v času prohibicije med letoma 1920 in 1933 zalagala svoje in druge ilegalne klube, ter glasbe, ki se je v teh veseljaških okoliščinah razvijala, je bila vzajemno uspešna.
Ameriška glasbena produkcija dvajsetih je kmalu postala uspešno izvozno blago. Louis Armstrong je bil prvi veliki ameriški zvezdnik, ki je nastopil v Ljubljani (leta 1965), kar še vedno velja za kultni dogodek. Začetek koncerta je bil najavljen ob osmih zvečer, zgodil pa se je šele ob pol enih zjutraj, saj je moralo letalo z Armstrongom zaradi goste megle v Ljubljani pristati v Zagrebu. Občinstvo je vseeno vztrajalo. Ni bil pa Armstrong prvi afroameriški pevski zvezdnik, ki je nastopil v Jugoslaviji. To je bila vendarle Josephine Baker, ameriška pevka, ki se je leta 1925 preselila v Pariz, tam zaslovela, leta 1929 pa nastopila tudi v Beogradu.
Dvajseta so bila desetletje jazza, obenem pa se tisti čas imenuje tudi rjoveča dvajseta, čas prvih globalnih modnosti, glasbenih in modnih trendov, nemega filma kot prvih mladinskih subkultur, kakršne so bile flaperke oziroma flappers po angleško. To so bile mlade ženske, ki so nosile krila, krajša kot kadar koli prej, javno kadile cigarete, pile alkohol in se nasploh vedle suvereno, drugače od tedanjih norm. Med prvo svetovno vojno so ženske ob pomanjkanju moške delovne sile začele delati v tovarnah in prišle do lastnega denarja, kar je pomenilo tudi, da so lahko same razpolagale z njim. Pa čeravno za točilnim pultom, odete v pernato boo.
Leta plesov
Emancipacija se je v ZDA začela dogajati tudi na rasni ravni. V New Yorku so imeli tako imenovano harlemsko renesanso, socialno-kulturno-umetniško gibanje temnopoltih, ki je med drugim leta 1923 navrglo ustanovitev prve temnopolte profesionalne košarkarske ekipe. Jazz in košarka sta si podajala roko, glasbeniki in košarkarji pa so si začeli deliti dvorane. Ne samo temnopolti. S pomočjo razvijajoče se glasbene industrije so se v ZDA emancipirali mnogi drugi. V dvajsetih se je med slovenskimi izseljenci v Clevelandu začela vzpostavljati tudi clevelandska polka, zvrst, ki je pozneje ob vzponu kariere Franka Yankoviča, leta 1915 v Clevelandu rojenega harmonikarja slovenskih korenin, postala žanr, deležen nagrade grammy.
Nekatere skladbe izpred stotih let so še vedno znane. Iz dotičnega leta 1923 je na primer Nobody knows you when you're down and out. Napisal jo je ameriški izvajalec vaudevilla Jimmy Cox, globalno pa je zaslovela prav v izvedbi Bessie Smith oziroma njenega posnetka iz leta 1929. Med sodobnim pop občinstvom je pesem lahko znana po inačici Erica Claptona. Podobno velja za skladbo Yes! We have no bananas, ki so jo pozneje peli mnogi. A še danes najbolj prepoznavna skladba iz leta 1923 je prej ko slej Charleston, ki jo je skomponiral ameriški prav tako temnopolti pianist James P. Johnson in je preživela do dandanes, saj gre za eno najprepoznavnejših skladb dvajsetih, obenem pa je sopomenka za istoimenski ples charleston. Z zanj značilnim križanjem rok nad koleni.
Charleston je prvi izmed številnih v dvajsetih letih novoizumljenih ameriških plesov, ki so osvojili svet. Jitterburg, spektakularen po akrobatskih prvinah, je izrazito povzel zgodnji rock'n'roll, prvine plesov, kot sta shimmy in black bottom, pa je prav tako mogoče zaznati še danes. Dvajseta so bila leta plesov. Plesov, ki so prestopali do tedaj veljavne meje spodobnega, plesov, ki so poudarjali seksualnost in ki jih niti ni bilo nujno plesati v paru. Plesali so se tudi plesni maratoni, s čimer nas je seznanil film Tudi konje streljajo, mar ne. Plesni rekordi tistega časa se še danes, ko rekord v individualnem maratonskem plesu znaša 126 ur, zdijo neverjetni. Aprila 1923 je 27-letni Homer Morehouse na plesnem maratonu smrtno kolapsiral po 87 urah neprekinjenega plesanja. Kakopak za nagrado, ki so bile sploh po letu 1928 in po nastopu gospodarske krize višje od mesečne plače.
