Tudi predsednica države je na državni proslavi na Brdu ob 20. obletnici vstopa Slovenije v Nato odločitev označila za pravilno, saj da ima država z varnostnim dežnikom kolektivne obrambe največje jamstvo za stabilnost in varnost. Ob tem je izpostavila, da morata politika in družba podpirati sodoben nacionalnovarnostni sistem, posebej pa Slovensko vojsko, od katere pričakujemo, da nam pomaga ob vseh vrstah groženj in nesreč (Dnevnik, 29. 3. 2024).
Ob vseh proslavah in pisanjih pa je prav malo ali nič povedanega o tem, kaj vse sta morala – ob drugih – v letih od 2000 do 2004 narediti in zagotoviti Slovenska vojska ter ministrstvo za obrambo za vstop v Nato. Omenjena je bila strategija o nacionalni varnosti Republike Slovenije iz leta 1993, ki je res že imela nastavke za vstop v Nato, ni pa bila omenjena resolucija o strategiji nacionalne varnosti Republike Slovenije iz leta 2001, ki sem jo v državnem zboru predstavil 21. junija 2001 in je bila soglasno sprejeta. Takšnega soglasja danes v državnem zboru ni več. In prav ta resolucija in njena vsebina sta bili podlaga oziroma predpogoj za nadaljnje aktivnosti slovenske države, vojske in ministrstva za obrambo pri vstopu v Nato. Vendar resolucija ni izpostavljala samo zaveze in obveze ministrstva za obrambo ter Slovenske vojske, saj je ustrezno opredelila vse mogoče oblike ogrožanja in druge subjekte na področju zagotavljanja obrambne in notranje varnosti v Sloveniji. O tem govorita tudi resoluciji iz leta 2010 in leta 2019.
Pozabljamo na narodno zaščito
Prav je, da se nadaljnjemu razvoju, organizaciji, usposabljanju in opremljanju Slovenske vojske ter doseganju Natovega cilja dveh odstotkov BDP posveča veliko pozornosti. Toda pri tem ne smemo pozabiti na druge subjekte, ki zagotavljajo notranjo varnost in, če je treba, tudi obrambno varnost Republike Slovenije v neposredni vojni nevarnosti in vojni. Nekako pozabljamo na vlogo milice, narodne zaščite in drugih aktivnih udeležencev v vojni za samostojno Slovenijo leta 1991. Pozabili smo na rezervni sestav Slovenske vojske in pomožne policiste, čemur se v zadnjih letih ponovno posveča več pozornosti. V času vojne za Slovenijo smo imeli v milici poleg posebne enote milice (PEM) tudi vojno enoto milice (VEM). Slednje nimamo več in to ni ključna stvar – pomembno je, da so se v tistem času miličniki in rezervni miličniki usposabljali tudi za primer neposredne vojne nevarnosti in za primer vojne. Še več: milica je v osemdesetih letih usposabljala tudi narodno zaščito, ki je bila organizirana v 1201 krajevni skupnosti in mnogih gospodarskih ter drugih organizacijah in se je lahko aktivirala v izrednih razmerah, neposredni vojni nevarnosti ali času vojne.
Danes prav tako pozabljamo, da smo v Republiki Sloveniji v osemdesetih letih razvijali tudi koncept splošnega ljudskega odpora. Ta koncept je temeljil na vrednotah slovenskega naroda, domoljubju in vsesplošnem ljudskem odporu zoper vsakogar, ki bi posegal v samobitnost slovenskega naroda, njegovo identiteto in vrednote oziroma v tisto, kar je slovensko domovino delalo takšno, da so bili ljudje v njej srečni in zadovoljni, da so lahko v njej živeli v skladu z osnovnimi človeškimi vrednotami in demokratičnimi načeli oziroma načeli pravne in socialne države. Organizirana oblika koncepta splošnega ljudskega odpora je bila narodna zaščita, ki je imela v slovenski zakonodaji podlago za delovanje v vojni. Bila je oborožena in imela je določene pristojnosti, kot so: ugotavljanje istovetnosti, preprečevanje vstopa v določene objekte in na določena območja, pregledi oseb in vozil, pravica zadržati osebo do prihoda policije, pravica uporabiti strelno orožje ter druge naloge. Ta koncept splošnega ljudskega odpora je deloval v času vojne za Slovenijo, saj so državljanke in državljani na različne načine aktivno sodelovali v vojni. In kje smo danes?
Načelnik generalštaba britanskih oboroženih sil, general Patrick Sanders, trdi, da se zaradi vojne v Ukrajini druge države že pripravljajo na mobilizacijo. Tudi agresije JLA nista odvrnili samo teritorialna obramba in milica, temveč tudi državljanke in državljani Slovenije, ki so bili organizirani v narodni zaščiti, civilni obrambi in civilni zaščiti, ter tudi slovenske državljanke in državljani, ki so se samoorganizirali in izvajali cestne blokade ter zaščitili pomembno infrastrukturo in lastne objekte ter premoženje. Zato bo treba v Sloveniji opraviti resen razmislek o tem, kako se organizirati in kako ljudi izven Slovenske vojske ter policije usposobiti za obrambo svoje domovine.
Organiziranje državljanske zaščite
Slovenija mora za zagotavljanje obrambne in notranje varnosti razvijati učinkovit, fleksibilen in odziven varnostni sistem ter omogočati sodelovanje in vključevanje drugih subjektov pri opravljanju zadev in nalog obrambne in notranje varnosti. Notranjo varnost bi država morala bolj učinkovito zagotavljati tudi z različnimi varnostnimi službami in organizacijami zasebnega prava ter organi lokalne samouprave, na temelju njihovega medsebojnega sodelovanja.
Državljansko samovarovanje oziroma varnostno samoorganiziranje prebivalcev ter ustanavljanje sosvetov, svetov, komisij in drugih dogovorjenih oblik partnerskega sodelovanja za zagotavljanje večje varnosti je določeno z zakonom o delu in organiziranosti v policiji (ZDOPol) v okviru partnerskega sodelovanja za zagotavljanje večje varnosti, v resoluciji pa je opredeljeno sodelovanje z organizacijami, združenji in iniciativami državljanov, lokalno skupnostjo ter v okvirih javno-zasebnega partnerstva. Vendar vse to v glavnem ostaja zgolj zapisano na papirju, kar smo lahko ugotovili v času covida.
Iz opisanega izhaja, da za zagotavljanje notranje varnosti v Republiki Sloveniji obstaja kar nekaj možnosti, kako dosegati večjo stopnjo varnosti predvsem v lokalnih skupnostih in v okviru javno-zasebnega partnerstva. Takšen pristop, opredeljen v ZDOPol in resoluciji, nekako spominja na sistem, ki smo ga poznali v devetdesetih letih, ko smo razvijali že omenjen sistem splošne ljudske obrambe in družbene samozaščite ter narodno zaščito. Torej obstajajo pogoji za organiziranje državljanske zaščite, ki bi se lahko aktivirala v primeru izrednih razmer, neposredni vojni nevarnosti in vojni. Usposabljala, nadzirala in aktivirala pa bi jo lahko v mirnodobnem času in izrednih razmerah policija, v neposredni vojni nevarnosti in vojni pa policija skupaj s Slovensko vojsko, glede na namen aktiviranja.
V Sloveniji torej manjka varnostno-obrambna strategija oziroma doktrina o organiziranju, uporabi in delovanju policije ter drugih subjektov zagotavljanja notranje varnosti v primeru neposredne vojne nevarnosti in vojne. Varnostno-obrambna strategija oziroma doktrina bi morala temeljiti na resoluciji o strategiji nacionalne varnosti Republike Slovenije (2019) in obrambni strategiji Republike Slovenije (2012) ter predlogu obrambne strategije Republike Slovenije, ki je v javni razpravi. To policiji na določen način omogoča oziroma jo k temu zavezuje četrti odstavek 107. člena ZDOPol (2013), ki določa: »Državni zbor Republike Slovenije lahko ob razglasitvi vojnega ali izrednega stanja na predlog vlade odloči o vključevanju policije v aktivnosti za zagotovitev varnosti Republike Slovenije.«
