Potovanje na jug Andaluzije si zasluži mesto na seznamu dežel, ki si jih je vredno ogledati. Idealen čas za potovanje je morda prav zgodnja jesen, ko temperature postanejo veliko bolj znosne, manjši je tudi naval turistov.
Najlepši sončni zahodi
Odkrivanje Andaluzije smo začeli s pristankom v Malagi in ker smo bili časovno omejeni na jesenske počitnice, smo si že pred odhodom rezervirali avto. V primerjavi z Italijo je najem vozila žepu veliko bolj prijazen, saj smo za manjši športni terenec odšteli 6 evrov na dan (za osemdnevni popolni kasko pa še dodatnih nekaj manj kot 140 evrov). Pot smo iz Malage še isto popoldne nadaljevali do starega mesteca Tarifa, ki velja za najjužnejše mesto na Pirenejskem polotoku. Na točno 36 stopinjah zemljepisne širine je Punta de Tarifa, najjužnejša točka evropske celine, ki Afriko in Evropo loči zgolj za 24 kilometrov. »Z naših lesenih stopnic lahko občudujete najlepši sončni zahod, ki si ga delimo z afriško celino, in tudi najboljše deskarje,« je bil speven komentar natakarja, ki je postregel s tinto de verano, osvežilno pijačo: »Ki jo pijemo samo lokalci. Sadje v sangriji namakamo za turiste,« nas je hitro prepričal.
V Cadizu sledili nosu
Tarifa je bila baza za naslednja dva dni, saj je bil prvi dan po prespani noči v Andaluziji namenjen obisku arheološkega najdišča Baelo Claudia. Ostanki rimskega mesta so presenetljivi zaradi svojega odličnega stanja. Nekoč je bilo mesto pomembno zaradi svojih konzerviranih in slanih živil, predvsem rib, bilo je tudi izvor omake garum, ki so jo izvažali v imperij. V 3. stoletju našega štetja je v potresu majhna vas uspela preživeti, a le do začetka 7. stoletja, ko je bila dokončno opuščena. Po kratkem sprehodu čez park, ki je za obiskovalce iz Evrope brezplačen, smo pot nadaljevali do Cadiza. Mesto ima 120.000 prebivalcev in velja za najstarejši stalno naseljen kraj na Pirenejskem polotoku. Kljub svoji edinstveni legi na ozkem kosu kopnega je Cadiz, obdan z morjem, v večini pogledov tipično andaluzijsko mesto z obilico privlačnih razgledov in dobro ohranjenimi znamenitostmi. Ulice mesta so ozke, kamnite in povezujejo velike trge. In če želite začutiti utrip mesta, je treba le slediti nosu. Ali pa si pred odhodom v Španijo oglejte oddajo Ricka Steinerja, britanskega kulinaričnega popotnika, in sledite njegovim namigom. A glede na gnečo pred priporočenimi restavracijami si oddaje nismo ogledali le mi. Tako smo si v Casa Manteca privoščili sardone in si čez cesto naročili še ocvrtke iz rakcev (tortellito de camarones), vsemu skupaj pa nazdravili s kozarcem suhega šerija, po katerem je Andaluzija prav tako znana. Ker je bila sobota, je bilo težko zgrešiti vonjave, ki so prihajale iz Mercado Central de Abastos, ene najstarejših pokritih tržnic v Španiji, kjer so turisti, pomešani z lokalnim prebivalstvom, poskušali različne sveže pripravljene ribe, rake in školjke. Prav tako so gurmanom postregli z lokalnim pršutom in tudi z bolj konkretnimi kosi mesa. Celotno kulinarično izkušnjo je bilo treba zaključiti v restavraciji Bajamar Restaurante Cerveceria, kjer smo preverili slastne ocvrte palčke (churros), vročo čokolado in kavo.
Arena za bikoborbe in vas pod skalo
V tretjem dnevu bivanja je sledil ogled Gibraltarja, ki je od Tarife oddaljen le slabo uro vožnje, in mesta Ronda. To je kraj, ki ima resnično vse: dih jemajočo pokrajino, bogato zgodovino in kulturo, okusno kulinariko ter veliko možnosti za avanture na prostem. Ena največjih znamenitosti Ronde je osupljiv razgled z vrha globoke soteske, znane kot El Tajo, ki ponuja široko sliko okoliške pokrajine. Obiskovalci se lahko sprehodijo čez Puente Nuevo, most iz 18. stoletja, ki se razteza čez sotesko in ponuja nekaj najboljših razgledov na tem območju. Če boste imeli srečo z vremenom, boste tudi z njega lahko ujeli enega najlepših sončnih zahodov. Ima pa Ronda tudi eno najstarejših aren za bikoborbe.
Četrtega dne smo se odpravili na ogled vasi Setenil de las Bodegas, ki je od Ronde oddaljena 20 minut vožnje. Majhna vas je že na prvi pogled netipična, znana pa je po bivališčih, hišah, zgrajenih pod skalnimi previsi nad reko Guadalporcún. Ena od značilnosti Andaluzije so tudi njene bele vasi, ki krasijo pokrajine in vzpetine ter se bleščijo v daljavah. Mi smo si ogledali vas Olvera, ki leži na skrajnem severovzhodu pogorja Sistema Betico, med nežno zaobljenimi gorami ter polji žit in oljk. Biser tamkajšnje vzpetine je Peñón de Zaframagón, naravni rezervat, kjer domuje največ črnih jastrebov v Andaluziji. Teh nam med obiskom sicer ni uspelo videti, smo pa lahko med obiskom kanjona Caminito del Rey, ki smo ga obiskali med potjo do Granade, občudovali bele jastrebe.
V Granadi, ki je bila med vsemi kraji videti še najbolj turistična, smo z ogledom Alhambre (vstopnice za ogled je bilo treba kupiti tri tedne pred obiskom, v poletnih mesecih pa svetujejo nakup še kak teden prej) in po dveh dneh odkrivanja strasti flamenka ter kakopak kulinaričnih užitkov ob tapasih in ostalih ribje-mesnih specialitetah krožno turo, ki je trajala sedem dni, zaključili na letališču v Malagi.
