Zato je napisal še eno prošnjo za ponovni sprejem v ZK. Žal je sistem prej razpadel, preden mu je uspelo narediti zavidljivo partijsko kariero. In tako je napočil čas za maščevanje. Ne samo da blati nekdanje somišljenike, z zadnjimi vzdihljaji vladanja je še podtaknil praznik »dan spomina na komunistično nasilje«. Ali je to njegov humor ali njegova bolezen? Meni to zveni tako, kot če bi papež svojo bulo (uradni papežev razglas) poimenoval »dan spomina na katoliško nasilje«. Ne recite mi, da katoliškega nasilja ni bilo, saj gre v obdobje 2000 let katolicizma veliko več nasilja kot v 50 let komunizma. Za zgled potegnimo iz pozabe nekaj dogodkov, ki bi jih Cerkev rada spregledala, saj jih ne omenjajo pri verouku.
Recimo: zahteva, da ima papež oblast nad cesarjem, je privedla do najhujšega spora na začetku srednjega veka. Cesar Henrik IV. se ni strinjal s tako uzurpacijo njegove oblasti. Začel se je boj, kdo bo (slovesno) podeljeval službe ali posestva nižjim na hierarhični lestvici (investitura) in kdo bo komu od teh dveh drugemu nadrejen.
Prvo potezo v tem dvoboju je potegnil Henrik IV. V Wormsu je sklical koncil in razglasil izvolitev papeža za neveljavno, ker je bila opravljena brez njegovega privoljenja. Papež se s tem ni strinjal, zato je zoper odločitev Henrika IV. uporabil svoje najmočnejše orožje – prekletstvo. Izobčil je Henrika IV. in razposlal naslednje pismo:
»V imenu vsemogočnega Boga prepovedujem Henriku vladati kraljevinam v Italiji in Nemčiji. Njegove podložnike odvezujem vseh zapriseg, ki so jih dali ali bi jih še dali; prav tako izobčam vsakega, ki bi ga priznaval za kralja in mu še naprej služil.«
Celo Henrikova mati je prešla na stran papeža in mnogo podložnikov tudi. Henriku ni ostalo drugega, kot da prizna poraz in se odpravi na svoj križev pot. V spremstvu žene in sinčka se je odpravil v zimskem času čez Alpe v določeno mu mesto za ponižanje pred papežem. Canossa je kraj, kjer je sveti rimski cesar Henrik IV. leta 1077 delal pokoro tako, da je najprej odložil svoja kraljevska oblačila in insignije, si nadel spokorniško haljo in tri dni in noči stal bos in gologlav v snegu, da bi papež Gregor VII. preklical njegovo izobčenje. Od tedaj izraz iti v Canosso pomeni ponižati se in skesati. Tako je Katoliški cerkvi uspelo zavladati v celotnem obdobju srednjega veka, ki ga upravičeno imenujemo mračni. Iz teh dogodkov lahko sklepate, da je tedaj Bog res bil vsemogočen.
Preselimo se za kratek čas v Anglijo.
Prevodu Biblije iz grščine v latinščino pravijo Vulgata. John Wyclif jo je leta 1380 prevedel v angleščino. Duhovščina je leta 1407 prepovedala branje in posedovanje prevedene Biblije in razglasila, da je neupoštevanje prepovedi krivoverstvo, kajti samo duhovščina je lahko vez med Bogom in ljudstvom. Kazen je bila enotna – sežig na grmadi. Šestdeset oseb, ki jih je zanimala Biblija, je bilo neprevidnih in so končali na grmadi. Čeprav je bil Wyclif že od leta 1384 mrtev, je bil leta 1415 na zahtevo Cerkve izkopan in pokopan v prostor zunaj pokopališča, saj ta, ki je ogrožal njihove privilegije, ne sme biti pokopam v posvečeni zemlji. Toda tudi to ni bilo dovolj, saj so ga leta 1428 (po 44 letih) ponovno izkopali, zažgali in pepel vrgli v reko. Predvidevali so, da so s tem dejanjem za vedno opravili s »temnimi silami«. Pomota! Leta 1515 je William Tyndale prevedel Biblijo iz izvirnega besedila – grškega evangelija. Začel se je lov za njim. Možakar je pobegnil v protestantsko Nemčijo, nato v Antwerpen, kjer je leta 1526 dokončal prevod. Od tam so v angleščini natisnjene Biblije tihotapili v Anglijo. Vse tiste Biblije, ki so jih v Angliji zaplenili, je čakal sežig. V tiskarno, v kateri je Tyndale tiskal Biblije, so podtaknili vohuna, ki ga je izdal. Življenje je leta 1536 končal enako kot njegov predhodnik Wyclif, na grmadi. S to razliko, da so njega sežgali živega.
Ja, čudna so pota Gospodova. Naš Primož Trubar je leta 1555 prevedel evangelij po Mateju v slovenščino. To sicer ni bilo več bogokletno dejanje, pa se kljub temu raje ni podpisal kot prevajalec. Še pravočasno je pobegnil iz Slovenije, saj kot pridigar reformacije ne bi dolgo živel. Zaplenili so mu samo njegovo imetje. Srečnež ni končal na grmadi. Grob ima v Derendingenu v Nemčiji. Kaj bi sedaj rekel Primož za našo sedanjo »reformacijo«? »Lubi Slovenci, hvala vam za 24. april.«
Da se izognemo ponovitvi takega nasilja, predlagam, da dodamo našim praznikom še »dan spomina na katoliško nasilje«. Rekli boste, da ponovitev katoliškega nasilja ni več možna. V takšnem obsegu verjetno res ne, toda prisluhnite, kakšne privide ima vodja poslanske skupine Nove Slovenije: »Slovenije ne bo, če ne bo krščanska, in Evropa bo krščanska ali pa je ne bo.« Najbolj krščanska je Evropa bila v času inkvizicije. O, to so bili lepi časi za katoličane. Ali bi nas novi praznik rešil te nevarnosti? Molimo!
Toni Jurjec, Brezovica pri Ljubljani
