Najhitrejši superjunak Flash je dobil supermoči, ko ga je v laboratoriju kot strela z jasnega zadela strela, Barry Allen, fant v rdečih pajkicah, pa se je formiral skozi družinsko tragedijo, v kateri je bila do smrti zabodena njegova mama. Podobno kot Batman je tisti dan na neki način izgubil oba starša, saj so očeta, ki je ravno prišel iz trgovine s konzerviranimi paradižniki, obtožili umora žene. Samostojni film o Flashu se zavrti okoli te tragedije, ki je spojena z idejo večvesolja. Flash namreč teče tako hitro, da lahko potuje skozi čas, pri čemer seveda dobi idejo, da bi malce pobrkljal po preteklosti in s tem vplival na sedanjost. V imenu družine, se razume. A ko to stori, ostane ujet v verziji svojega življenja, v kateri njegova mama sicer živi, zato pa svetu zaradi njegovega popravka preti konec.
V verziji njegovega življenja, v kateri se dogaja glavnina zgodbe, se namreč ponovijo dogodki iz filma Jekleni mož (2013), ko na Zemljo pridejo kriptonski kolonialisti na čelu z generalom Zodom, ki ga v reprizi igra Michael Shannon, zaradi učinka metulja pa ni Supermana, da bi ga ustavil. Flash se zato po pomoč obrne k Batmanu, v kostum katerega ob tej priložnosti smukne Michael Keaton, ki je imel svojčas za Jokerja Jacka Nicholsona. Keaton za nameček ni edini Batman, prav tako vidimo različne Supermane. Koncept vzporednih svetov dopušča takšne trke filmskih vesolij. Podobno je pred tem s tremi različnimi Spider-Mani v filmu Spider-Man: Ni poti domov (2021) že ušpičil Marvel. Zadeva je izpeljana posrečeno, celo smiselno, a pod črto gre tudi za oportunistično nostalgično mežikanje gledalcem.
Ideja multivesolja z vsemi svojimi prednostmi in slabostmi je pač trendovska, zaradi česar je kot pripovedno orodje že nekoliko izpeta, zelo različna je tudi umetniška dovršenost projektov, ki se nanjo opirajo. Vidimo jo tako v oskarjevskih presežkih tipa Vse povsod naenkrat (2022) kot v superherojskih pozabljivkah tipa Doktor Strange v Multivesolju norosti (2022). Film Flash je nekje na sredini te premice, pri čemer je rdečemu dirkaču v zagovor treba reči, da mu je koncept vzporednih svetov zaradi njegovih sposobnosti položen v zibko. Flasheva zgodba reševanja mame spominja na zaplet zimzelene ZF-komedije Nazaj v prihodnost (1985). Štosov in referenc na ta račun ne manjka. Mimogrede – igralec Eric Stoltz, ki ga omenja film, bi bil res skorajda namesto Michaela J. Foxa prvo ime Zemeckisove klasike.
Argentinec Andy Muschietti, ki je pred tem z obuditvijo franšize Tisto poskrbel za uspešen povratek morilskega klovna Pennywisa, je skratka znotraj prežvečenega ringelšpila svetov, v katerih se karte usode vedno znova mešajo drugače, zrežiral posrečeno lahkotno akcijsko komedijo, ki pa jo pod črto ironično preveč uokvirja forma superherojskega spektakla. Flash je kot takšen film dveh izrazitih konfliktnih plati. Na eni strani Ezra Miller in preostala zasedba prepriča v dramskih in komičnih odsekih, na drugi pa zmotijo tisti največji, najbolj spektakularni akcijski prizori. Velika soočenja sama po sebi niso problem, pač pa to, da bi lahko marsikateri prizor, prepoln (slabih) digitalnih posebnih učinkov, zlahka izrezali ali vsaj skrajšali, pri čemer simpatično jedro zgodbe ne bi izgubilo nič bistvenega. Ja, superherojskemu Nazaj v prihodnost bi se obrestovalo biti manj superherojski.
