Letos se bo prvič zgodilo, da predsednik evropskega sveta ne bo dokončal svojega mandata. Belgijec Charles Michel, 48-letni politik, ki evropski svet vodi od leta 2019, se je namreč odločil, da bo kandidiral na junijskih evropskih volitvah, in sicer na listi frankofonske belgijske liberalne stranke Reformno gibanje. Če bo izvoljen, namerava zasesti poslansko mesto in tako odstopiti s položaja predsednika evropskega sveta, saj ne more hkrati zasedati dveh funkcij v različnih vejah evropske oblasti. Dr. Matjaž Nahtigal, poznavalec evropske politike in docent na FDV, Michelovo napoved ocenjuje kot negativni signal evropskim volilcem, saj bi morali funkcionarji na položaju vztrajati do konca mandata. »Gre za presenetljivo odločitev glede na resnost situacije v svetu in potrebe po organiziranem delovanju EU. Po svoje je razumljivo, da si funkcionarji iščejo poti za nadaljevanje kariere. A je ta trenutek slabo izbran in verjetno tudi malo slabi delovanje Evropske unije,« ocenjuje Nahtigal.
Iz ene institucije v drugo
Odločitev Michela, ki bo v primeru izvolitve za poslanca moral odstopiti pred prvo sejo novega evropskega parlamenta julija, je sprožila burne reakcije med evropskimi parlamentarci, češ da predsednik evropskega sveta ne bi smel predčasno končati svojega mandata. Najvplivnejše članice Evropske unije se včeraj niso odzvale, kar po ocenah naših diplomatskih virov daje slutiti, da sta bili vsaj Nemčija in Francija z njegovo namero seznanjeni.
Michela so v preteklosti v več prestolnicah kritizirali zaradi njegovega vodenja sej evropskega sveta, kritizirali so ga tudi zaradi nekaterih njegovih nastopov v tujini. Možnosti, da bi lahko bil še enkrat izvoljen za predsednika evropskega sveta, so skope. Tako se je odločil za zgodnji umik, tudi zaradi belgijskih nacionalnih volitev, ki bodo potekale sočasno z evropskimi in bi utegnile premešati karte glede kadrovskih računov Belgije na evropski ravni. Da bo Michel vztrajal na položaju poslanca, tako verjame le malokdo. Raje bi se videl na položaju predsednika evropskega parlamenta, ocenjujejo v nekaterih članicah. A tam bi rada ostala sedanja predsednica Roberta Metsola z Malte. So pa »vsa kadrovska vprašanja odprta«, ocenjuje naš vir.
Socialisti merijo na evropski svet
Tudi glede evropske komisije. Pred tedni, ko je njena predsednica Ursula von der Leyen razburila z izjavami popolne podpore Izraelu, se je v kuloarjih kot njen mogoč naslednik nenadoma pojavil bivši italijanski premier Mario Draghi. To je bilo presenečenje, iz njegovih krogov pa so nato pozneje zanikali, da se zanima za položaj.
Pri Evropski ljudski stranki, najmočnejši evropski politični sili, ki vedno znova postavlja predsednika evropske komisije, tudi tokrat pričakujejo, da bo tako. Čeprav se Von der Leynova še ni izrekla o tem, ali si želi še en mandat, je njen zadnji govor o stanju v Uniji minulega septembra to nakazal. Socialisti se medtem vidijo na čelu evropskega sveta. Za Michelovo nasledstvo so imeli predvidenega portugalskega premierja Antonia Costo, ki pa je konec lanskega leta moral odstopiti zaradi korupcijske afere. Zdaj naj bi se za mesto domnevno ogreval španski premier Pedro Sanchez.
Dejavnik Viktorja Orbana
Vsekakor pa Michelova najava postavlja Evropsko unijo v neljubi položaj. Vsaj dve odločitvi bi bilo tako treba sprejeti prej kot junija, ko se bo zaradi kadrovskih zadev evropski svet sestajal dvakrat. In ena bo zagotovo, kdo bo Michelov naslednik. Kajti iz precej ohlapno zapisanih pravilih izhaja, da bi v nasprotnem utegnil do nastopa novega predsednika evropskega sveta to funkcijo kot vršilec dolžnosti opravljati Viktor Orban, premier Madžarske, ki bo v drugem polletju 2024 predsedovala Svetu Evropske unije.
Toda po ocenah naših virov to vendarle ni nujno. Voditelji bi namreč lahko izvolili začasnega predsednika, če se ne dogovorijo o novem s polnim 2,5-letnim mandatom. Nahtigal ocenjuje, da bi izbira novega predsednika evropskega sveta s polnim mandatom še pred evropskimi volitvami predstavljala zelo tvegano početje. »Prejudicirala bi se razmerja moči, to pa bi utegnilo slabo vplivati na razpoloženje evropskih volilcev, ki niso preveč zadovoljni s trenutnimi evropskimi procesi,« je prepričan.