Kritičen sem bil zato, ker sem ravno tisti dan izvedel, koliko odpovedi je bilo spet v državni reprezentanci. Če je podatek pravilen, je bilo med 15 in 20 odpovedi, kar je zame nerazumljivo in nad tem sem zelo razočaran. Na drugi strani imamo moško reprezentanco, ki bo s pripravami začela v ponedeljek, igralci, ki so že končali s klubsko sezono, pa se samoiniciativno že en teden pripravljajo na začetek uradnih priprav. Samo na tem primeru vidimo, kakšna je razlika v razmišljanju v slovenski moški in ženski odbojki. Ne pravim, da bi potrebovali vse igralke, potrebujemo pa tiste, ki so se v prihodnjih letih pripravljene odreči marsičemu izven igrišča in se osredotočiti samo na odbojko, tako kot je to v preteklosti naredila moška reprezentanca.
Kje so vzroki za te odpovedi, kajti težko je reči, da ima OZS mačehovski odnos do ženske odbojke?Ko sem videl, koliko je bilo odpovedi, sem se vprašal, kaj sem naredil kot trener, da bi se igralke iz moje ekipe odzvale vabilu. Očitno sem naredil premalo, ugotovil pa sem tudi, da pol moje ekipe sploh ne razmišlja, da bi nekoč igrala v tujini, ampak jim je pomembnejši študij, kar sicer ni nič napačnega. To seveda ne pomeni, da ne želijo trenirati, ne, one hočejo trenirati, le nimajo dovolj informacij in kot trener moram narediti vse, da bodo igralke, ki jih treniram, ves čas na voljo reprezentanci. Še enkrat, če se bodo igralke, ki bodo na reprezentančnem seznamu, z veseljem odzvale vabilu in bodo štiri, pet let trenirale skupaj, se lahko nadejamo, da bodo tudi one prišle med osem najboljših v Evropi.
Toda v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko je postala Slovenija samostojna, je bila ženska odbojka po kakovosti pred moško. Če nič drugega, že zaradi Branika, ki je bil ena vodilnih ekip v takratni jugoslovanski odbojki. Kdaj je potem prišlo do tega preloma?Težko je o tem govoriti s takšne časovne razdalje, vem pa, kako je bilo v tistih časih v moški reprezentanci, ker sem bil zraven kot igralec. Vsi, ki smo hodili na reprezentančne akcije, smo nanje hodili z veseljem, nato so najboljši igralci začeli odhajati v tuje klube, kjer so počasi prevzemali vidnejše vloge. Veliko srečo smo imeli s t. i. Urnautovo generacijo, ki je bila četrta na mladinskem evropskem prvenstvu in je kot prva igrala tudi na svetovnem prvenstvu, potem je bil tu še ACH Volley, ki je mladim igralcem dal veliko možnosti, da so se uveljavili skozi klub. Vse to je prineslo prvo zmago na EP, in ko so ti fantje dozoreli, so začeli osvajati kolajne.
Skratka, slovenska moška reprezentanca do uspehov ni prišla preko noči?Želim reči, da je šlo vse postopoma in za razliko od deklet se fantje bolj odločajo, da bodo živeli od odbojke. Dekleta večinoma po srednji šoli že nehajo igrati odbojko, če ne po srednji šoli, pa po koncu študija na fakulteti, in to je tista največja razlika med moško in žensko odbojko.
Državno prvenstvo se je torej končalo s pričakovanim naslovom Calcit Volleyja, vendar po težji poti, kot je bilo to morda pričakovati pred začetkom prvenstva in predvsem po rednem delu tekmovanja.Pred samim začetkom sezone bi težko rekli, da se je pričakovalo, da bi do naslova lahko prišli na lahek način, je pa res, da je bilo po rednem delu sezone to res tako videti. Vendar sem že takrat govoril, da so bile vse te zmage proti Mariborčankam s 3:0 težko priborjene, in če bi takrat izgubili kakšen niz, bi se zadeve lahko obrnile tudi drugače. To se je potem pokazalo v finalu pokala Slovenije, ko smo vodili z 2:0 v nizih in 16:13 v tretjem, nato pa je šla tekma v čisto drugo smer. Kako sta ekipi izenačeni, se je pokazalo v finalu končnice, saj so se vse štiri tekme končale šele v petem nizu. Dejstvo je, da nismo prišli do igre, ki smo jo kazali v prvem delu sezone, vendar smo si naslov priborili, vztrajali, verjeli vanj in na koncu se je še enkrat več pokazal karakter te ekipe, ki je v vseh štirih tekmah zaostajala z 1:2 v nizih, pa vseeno prišla do treh zmag in še enkrat več pripeljala naslov v Kamnik.
Ali je na vašo prevlado v prvem delu sezone vplivalo tudi to, da ste igrali v ligi prvakinj, v kateri ste imeli težke tekme?V ligi prvakinj smo imeli šest težkih tekem, sicer dve nerealni proti Fenerbahčeju, s katero je težko igrati enakovredno, vendar smo obe odigrali dobro. Obe domači tekmi proti Lodžu in Potsdamu bi se lahko končali tudi drugače, je pa res, da smo v gosteh potem igrali slabše. Vse te tekme so bile velik plus za našo ekipo tako na igrišču kot izven njega. Prav te tekme so nas nosile naprej in rezultat vsega je bil, da smo v domačem prvenstvu prepričljivo zmagovali.
Vse štiri finalne tekme končnice so bile zelo izenačene, vendar kakovost igre ni bila takšna, kot bi si morda želeli.Težko je po tako dolgi sezoni obema ekipama prikazati vrhunsko igro. Zadnja finalna tekma je bila naša 49. v sezoni, kar je absolutno veliko, medtem ko je imel Branik pet, šest tekem manj, tako da je težko celotno sezono igrati na visoki ravni. Še težje pa tudi zato, ker smo iz ritma dveh tekem na teden padli na tri in pol tedenski premor, tako da smo bili pred prvo finalno tekmo oboji izven tekmovalnega ritma. Zagotovo je vse to vplivalo na kakovost tekem. Seveda sta si obe ekipi želeli igrati najboljšo odbojko, toda v finalu na koncu ne šteje kakovost, štejejo zmage.
Kje se slovenska ženska odbojkarska liga nahaja v primerjavi z moško, ki ste jo zaradi sina Nejca, ki je državni prvak postal z ACH Volleyjem, tudi spremljali?Slovenska moška liga je kakovostnejša od ženske, tu ni česa skrivati. Toda tudi starostno je na višji ravni in tudi od tu je ta razlika. Kot sem že omenil, se dekleta prehitro odločajo, da bodo prenehala igrati odbojko, zato je naša prva liga, sestavljena iz polovice igralk, ki so še mladinke ali celo mlajše, kar se odraža na kakovosti, saj mladinke ne morejo biti tako kakovostne. Moška liga je v povprečju starejša, kar pomeni, da so igralci bolj izkušeni, boljši, kakovostnejši. Če bomo v enem trenutku dvignili starostno mejo ženskih ekip, bomo avtomatično dobili tudi kakovost.
Glede na to, da je odbojkarica tudi vaša hči Sara, ki je letos prav tako igrala za Calcit Volley, kako pogosto se doma pogovarjate o odbojki?Naša družina živi za odbojko. Ko sva z ženo začela živeti skupaj, sem bil še aktivni igralec in že takrat je to sprejela. Potem, ko sta se tudi oba otroka odločila zanjo, je to šlo samo še naprej. Med sezono se zato pri nas dan začne in konča se z odbojko.
