Dvomov ni več. Petinšestdesetletna krščanska demokratka Ursula von der Leyen si želi še en mandat na čelu evropske komisije. Izvršni odbor njene matične stranke, nemške Krščansko-demokratske unije (CDU), jo je že potrdil za svojo vodilno kandidatko na prihajajočih evropskih volitvah. Precej verjetno je, da bo potrditev položaja vodilne kandidatke dobila tudi od svoje evropske politične skupine – Evropske ljudske stranke (EPP) – na kongresu v začetku marca v Romuniji. Po vseh javnomnenjskih raziskavah se EPP na evropskih volitvah obeta zmaga in v skladu z nenapisanim pravilom zato tudi vodilno mesto v komisiji. Vse to kaže, da bo von der Leynova zelo verjetno še drugič postala predsednica evropske komisije.
Stopili so na zavoro
Ko je danes skupaj s šefom CDU Friedrichom Merzem stopila pred kamere z najavo kandidature, je bilo tudi jasno, da jo je stranka podprla z željo, da se v drugem mandatu bistveno drugače loti okoljske politike. Z vrha EPP so prihajala opozorila, da je preveč rdeče-zeleno naravnana in da ogroža delovna mesta. V minulem letu je bilo več primerov, ko so konservativci različnih barv pri sprejemanju okolju prijazne zakonodaje pritisnili na zavoro ali pa je prišlo do močnih razhajanj v veliki koaliciji v evropskem parlamentu. EPP je denimo močno omilila zakon o omejevanju uporabe pesticidov, zaradi česar so ga potem v celoti zavrnili pri socialistih in Zelenih. Z odločitvijo o prepovedi novih avtomobilov z motorji na notranje izgorevanje leta 2035 je bila nekdanja poljska konservativna vlada tako nezadovoljna, da se je odločila EU tožiti na sodišču EU. Zaradi nasprotovanja EPP in pomoči skrajnih desnih Evropskih konservativcev in reformistov (ECR) ter skupine Identiteta in demokracija (ID) je zvodenel še zakon o obnovi narave.
Zelena politika je v zadnjem času sploh postala precej nepriljubljena pri mnogih sektorjih in politikih, kar se je pokazalo tudi ob množičnih protestih kmetov po Evropi. Nacionalne politike se tem trendom prilagajajo. Francoski liberalni predsednik Emmanuel Macron je že pred časom terjal zakonodajni premor glede zelene politike, podobno je pred poldrugim letom zahtevala EPP. Zelena politika je zdaj postala ena glavnih tem evropske volilne kampanje, kjer se etablirane stranke za glasove borijo tudi s populisti. Kot ugotavlja raziskovalka Karin Thalberg z Inštituta Jacques Delors, zelena in podnebna politika sicer ni med osrednjimi temami populističnih strank, jo pa zlahka izkoristijo za nabiranje volilnih točk. »Populistične stranke v Evropi instrumentalizirajo podnebne ali energetske politike. Tako želijo pri ljudeh sprovocirati zavrnitev teh politik, s katerimi bi (vlade, op. a.) želele doseči podnebne cilje. To počnejo z uporabo nacionalistične in evroskeptične naracije. Trdijo, da so transformacije naših energetskih sistemov legitimne zgolj, če koristijo njihovi državi.«
Izzivi zelene politike
Von der Leynova naj bi po pričakovanjih CDU v drugem mandatu zeleno politiko bolj uskladila z industrijsko politiko, kjer bo treba Evropi zagotoviti večjo konkurenčnost. Vendar pa EU po mesecih upočasnjevanja zelene politike v naslednjem petletnem obdobju čakajo veliki izzivi. Sledilo bo namreč določanje konkretnih nacionalnih ukrepov, ključnih za uresničevanje agende Pripravljeni na 55, ki predvideva nižanje izpustov ogljikovega dioksida za 55 odstotkov do leta 2030. »Prišlo bo do velikega preoblikovanja družb na področjih industrije, prometa, stanovanjskih zgradb in energetskih sistemov. Nastanejo lahko negativne posledice, če ne bodo primerno upoštevali vplivov na družbo,« razlaga Thalbergova. Hkrati bo to že obdobje, ko bo evropska komisija skupaj z državami članicami morala določiti cilje znižanja izpustov toplogrednih plinov do leta 2040. Za zdaj komisija predlaga 90-odstotno znižanje, pri čemer je kmetom z opustitvijo zmanjšanja neogljičnih izpustov šla močno na roke.
