Prvi panel, ki je nosil naslov Kultura, družba in (ne)nasilje: ključna spoznanja za uspešno soočenje in preprečevanje nasilja, je najprej dal širši vpogled v kulturne značilnosti nasilja. Kot je uvodoma izpostavila vodja panela Tatjana Bobnar, je Slovenija država, kjer je povprečno število nasilnih smrti nizko, med letoma 2010 in 2020 to pomeni 0,7 nasilne smrti na 100.000 prebivalcev, s čimer je Slovenija ena najvarnejših držav v Evropi. »A ko razdelimo podatke po spolu, ugotovimo, da je naša slika varnosti ustvarjena predvsem na račun nizkega števila nasilnih smrti moških, glede smrti žensk, ki jih je največ v družini oziroma intimnopartnerskih razmerjih, pa smo veliko slabši, saj se odzovemo prepozno,« je pojasnila Bobnarjeva.
Zakaj vedno zamudimo vlak za zaščito žrtev?
Sociologinja Jasna Podreka je povedala, da je bilo v Sloveniji na področju sistemske obravnave nasilja v družini doseženo in narejeno veliko, vendar se »uspehi na papirju ne odražajo z uspehi v praksi«. Čeprav smo ena bolj razvitih evropskih držav, ki ima nizek delež nasilnih smrti, smo na globalni ravni na nadpovprečni stopnji intimnopartnerskih femicidov. Meni, da do teh v veliki meri prihaja predvsem zato, ker institucije in policija še vedno ne prepoznavajo nasilja v dovoljšnji meri, da bi hitro in učinkovito zaščitili žrtve, zlasti ko gre za psihično nasilje. »Številne žrtve nasilja povedo, da jim ob prijavi ali razkritju nasilja, ko nimajo vidnih fizičnih poškodb ali ko do fizičnega napada še ni prišlo, rečejo: 'Dokler se nekaj ne zgodi, ne moremo ukrepati.' Ob tem se moramo vsi vprašati, kaj je tisto nekaj, kar se mora zgoditi,« se je vprašala Jasna Podreka. Institucije po njenem mnenju nasilje v družini še vedno povezujejo zgolj z modricami, v tem pa tiči glavna težava, da smo v Sloveniji tako neuspešni pri preventivnem preprečevanju nasilja. Želi si, da bi se ob prvi prijavi nasilja institucije nemudoma odzvale in se lotile preiskave ter ne bi več čakale na fizične posledice. »V slovenskem prostoru se pretirano ukvarjamo z vprašanjem zaostrovanja sankcij za storjena kazniva dejanja, zlasti najhujša, in s spreminjanjem zakonskih členov, premalo pa s preprečevanjem tovrstnih kaznivih dejanj,« je dodala.
Policija se trudi preprečiti nasilje
Policija je tista, ki v nasilni odnos vstopa s ciljem zaščite žrtev, preiskovanja kaznivih dejanj in odkrivanja storilcev. Državljani se zato pogosto sprašujemo, kako to, da policija ne stori ničesar. Robert Tekavec iz generalne policijske uprave je na panelu dejal, da je v številnih primerih nasilje v družini neprepoznano in neprijavljeno, zato meni, da boj proti nasilju ni le naloga policije, ampak celotne družbe. Po njegovih besedah policija že dalj časa namenja veliko pozornosti usposabljanju prvih posredovalcev v primeru nasilja v družini. »Ob teh posredovanjih ne sme do izraza priti samo znanje, temveč tudi specifične osebnostne lastnosti policista, ki mora biti po eni strani empatičen in na drugi strani odločen,« je dodal. Ob koncu je dejal, da upa, da bo več žrtev prijavilo nasilje, ter da se bo pri policiji gradilo na tem, da se bodo policisti odzvali nemudoma ob prijavi, vendar bodo za to potrebovali zakonsko podporo. Dodatno pozornost nameravajo nameniti tudi preprečevanju sekundarne viktimizacije žrtev v postopkih policije in na sodišču.