Vem, skoraj retorično vprašanje. Čeprav vas ne poznam, bi rekel, da se skoraj gotovo tuširate in kopate v banji. Če pa slučajno morate o tem kakor koli javno spregovoriti ali pisati, vsaj nekateri naletite na dilemo. Tuš ali raje prha? Banja ali raje kad? Pa tudi če sami te dileme nimate, jo ima lahko z vašo izbiro nekdo drug, recimo lektor ali urednica, ki mora v imenu splošne jezikovne higiene iz naših besedil odstranjevati nezaželene jezikovne elemente, morebitne povzročitelje jezikovnih okužb in širjenja bolezni, ki slabšajo narodno samopodobo in zmanjšujejo nacionalno samozavest.
O kakšnih jezikovnih okužbah in boleznih govorim? Tisti, ki občasno radi razmišljajo o jezikih, njihovi podobi in spremenljivosti, pogosto uporabljajo prispodobo, da je jezik živ organizem. Pri tem zanemarijo dve stvari. Prvič: organizem je zmeraj nekaj živega, torej je pridevnik živ skoraj odveč. Drugič: noben organizem ni večen, vsak posamezen organizem umre. Če torej rečeš, da je jezik živ organizem, s tem posredno izrečeš prerokbo, da bo jezik nekoč tudi umrl. Najverjetneje bo res. A kot se tudi naši Zemlji čez kako milijardo let ne piše nič dobrega (no, odvisno od perspektive), pa to skrbi samo male otroke, tako se zdi tudi izginotje jezika varno daleč. Seveda pa je – še vedno smo pri prispodobi – za vsak organizem treba skrbeti, če hočemo, da je zdrav. Zato moramo poskrbeti, da ga ne ogrožajo drugi organizmi; ne veliki, ki bi ga lahko napadli in pohrustali; ne mikroorganizmi, ki bi naš organizem lahko uničili s smrtonosnimi okužbami. In katere vrste organizmi naj bi napadali naš živi organizem? Enake vrste, seveda, torej drugi jeziki. Sta besedici tuš in banja taka sovražna mikroorganizma, ki nevarno okužujeta slovenščino?
Štirideset let je, kar je Bojan Križaj z drhtečim glasom v imenu vseh športnikov in športnic v slovenščini prisegel na olimpijadi v Sarajevu. Štirideset let je, kar sem vaš jezikolumnist služil vojaški rok in prvih šest mesecev vsako jutro navsezgodaj med pregledom čete razmišljal, kaj bi bilo, če bi namesto običajnega »Izvol'te druže kapetane, vojnik Marko Stabej« to izkričal v slovenščini. Da sem to pravico imel, mi je bilo megleno jasno; kako bi jo uresničil (izvolite, tovariš kapetan, vojak M. S.?) in kakšne posledice bi pri zamerljivem oficirju to imelo, pa ne. In nisem.
Slabih trideset let je, kar me je avstrijska vrstnica iz Gradca na skupnem avstrijsko-slovenskem jezikovnem tečaju na slovenski obali, ona je s kolegicami učila Slovence in Slovenke nemščino, jaz s svojimi Avstrijke in Avstrijce slovenščino, ob večernem druženju na obali sramežljivo povprašala, da ne ve čisto dobro, kako je to z našim jezikom: a do leta 1991 smo imeli Jugoslovani svoj skupni jezik, po osamosvojitvi pa smo Slovenci dobili svojega? Za trenutek se mi je kar zavrtelo; a osuplosti nisem pustil do užaljenosti, temveč sem neobveščeni kolegici raje zadeve na hitro pojasnil: pisni dokumenti v slovenščini od 10. stoletja naprej, knjižni jezik vsaj od 16. stoletja, smo med prvimi evropskimi jeziki s svojim prevodom celotnega Svetega pisma in s svojo slovnico. Bilo ji je na smrt nerodno. Do nje pač ni prišla nobena informacija o slovenščini, ne v šoli, ne med študijem, ne po medijih – čeprav je Gradec od Slovenije oddaljen slabo uro vožnje, čeprav je bila v Gradcu prva stolica za slovenščino na liceju že leta 1811, čeprav se v Gradcu lahko slovenščino študira …
Dvajset let je, kar je Slovenija v Evropski uniji. Kar je slovenščina eden od uradnih jezikov EU. Šestnajst let je, kar je Slovenija prvič predsedovala Svetu Evropske unije. Šestnajst let je, kar sem vaš jezikolumnist v bruseljski palači Berlaymont v okviru konference Spodbujanje večjezičnosti: naša skupna zaveza, ki jo je sogostil slovenski minister za izobraževanje, ministrskemu zboru in strokovni publiki predstavil konferenčni »osrednji prispevek« z naslovom Življenje v državi z več jeziki. V slovenščini. V Bruslju. Ni slabo za nekdanjega nabornika, ki si ni upal predstaviti se svojemu oficirju v slovenščini. Ni slabo za slovenščino, katere obstoj pred tremi desetletji ni segel niti do univerzitetno izobražene jezikoslovke v bližnjem avstrijskem mestu.
Na splošno imamo lahko govorci in govorke slovenščine glede svojega jezika kar precej razlogov za dobro samopodobo in samozavest. Seveda imamo v zvezi z branjem, pisanjem, razumevanjem, družbenim vključevanjem in še čim veliko novih težav in skrbi. Ampak še naprej preganjati tuše in banje v imenu zaščite jezikovnega dobrega imena je res zapravljanje moči in energije. Če prhanje v 75 letih ni odplaknilo tuširanja (prvič je tuš dobil zloglasni križec nedovoljenosti v Slovenskem pravopisu 1950) in če kad ni spodrinila banje, se najverjetneje to ne bo zgodilo nikoli.