Skupaj z rodovniškimi knjigami so jih preselili v Hostoun v Sudetih na Češkem, kamor so preselili tudi črede iz najboljših kobilarn Evrope, skupno skoraj tisoč konj. Po jaltski konferenci februarja 1945 je bila Češka republika dodeljena sovjetskemu vplivu. Plemenski material starodavnih lipicanskih kobilarn je bil ogrožen. Ameriško glavno poveljstvo je zavrnilo predlog polkovnika Reeda za operacijo osvoboditve konj, saj so bili ti nameščeni znotraj območja, ki je že pripadalo Rdeči armadi.
Odločitev generala Pattona
Takrat je na sceno stopil general Patton, ki je bil znan kot svojevoljen general, ki ni vedno upošteval ukazov. Morda pa je v tem primeru prevladala njegova ljubezen do konj. Bil je namreč njihov veliki ljubitelj in je leta 1912 na olimpijskih igrah v Stockholmu kot konjeniški oficir celo uspešno tekmoval v modernem peteroboju, ki obsega tudi spretnost v jahanju. General Patton je torej 28. aprila 1945 prevzel pobudo in Američani so po drzni akciji vse konje prepeljali na območje, ki je bilo pod poveljstvom združenih sil. Pri tem je treba omeniti nemškega oficirja Rudolfa Lessinga, štabnega veterinarja v Hostincu. Ta je, kot je v arhivih pozneje odkrila zgodovinarka Karen Jensen, odigral izredno pomembno vlogo pri reševanju črede.
Drzno nočno akcijo so Američani imenovali operacija Kavboj, z njo pa lipicance rešili pred negotovo usodo in ohranili tradicijo reje te čudovite pasme konj za prihodnje generacije. O operaciji je bilo napisanih več knjig, o takratnih dogodkih in reševanju lipicancev je Walt Disney leta 1963 posnel film Čudež belih žrebcev. Konje so odpeljali v Schwarzenberg na Bavarskem, nato v dveh etapah v Sankt Martin pri Neustadtu, od koder so 215 konj vrnili v Avstrijo. Ameriške oblasti so večino konj in arhiv Kobilarne Lipica predale Italijanom, Lipica pa je morala na vrnitev konj čakati do decembra 1947.
Kraševci so pripeljali enajst konj
Takrat se je vrnilo le enajst konj. Domov so jih pripeljali Kraševci, ki so bili vedno sestavni del vseh zgodb o lipicancih, in začeli novo zgodbo. Začelo se je pred skoraj štirimi stoletji in pol, ko se je nadvojvoda Karel II. odločil, da bo iz napol razpadajočega vaškega dvorca tržaškega škofa zgradil kobilarno. Tako se je odločil po nasvetu tržaškega škofa in upravnika škofove kobilarne kraških konj Franca Jurka. Enega od neštetih Kraševcev, ki so do takrat in še naprej, vse do danes, delali v tej kobilarni, živeli s konji in jih spremljali ter bili z njimi tudi v najtežjih trenutkih, ko so čredo pred uničenjem in pred vojnami selili: med vojno z Napoleonom, med vojno med Avstrijo in Francijo, med prvo in med drugo svetovno vojno. Čredo so spremljali na Madžarsko, na Hrvaško, na Češko in jo vedno varno pripeljali nazaj.
Oglejte si dokumentarec in Kobilarno Lipica
Tudi pred več kot sedmimi desetletji so bili konjarji iz Lipice tisti, ki so s konji vztrajali od selitve leta 1943 do konca leta 1947. Konjarji iz družin Frankovič, Oražem, Žager in prvi med njimi Andrej Stopar. Zaradi njih lahko danes občudujemo te izjemne, čudovite plemenite konje v Kobilarni Lipica, ki je simbol slovenstva. Lipicanci namreč predstavljajo slovenski ponos in tradicijo, ki jo moramo ceniti, spoštovati, predvsem pa negovati. Vsekakor se spodobi, da jo spoznamo in da prav tako spoznamo lipicance, bele konje s Krasa. Zato si vsekakor morate ogledati ta dokument časa in – še bolje – obiskati Kobilarno Lipica.
