Reševanje vojaka Hladnika-Milharčiča (214)

Ležal sem v zaklonu in poslušal zamolklo grmenje. Obzorje so v daljavi razsvetljevali strašni rdeči in rumeni bliski, ki so jih spremljale detonacije. Tla so se tresla in želodec se mi je obračal kot centrifuga v pralnem stroju. Hotel sem bruhati, a niti tega nisem mogel. Zaradi dima, ki je prihajal, sem imel suha usta. Tresel sem se kot vejica v vetru in poskušal popiti majhen požirek vode. Več sem polil, kot popil. Grmenje se je okrepilo in z dlanmi sem si pokril ušesa. Razpadal sem zaradi zvokov, bliskov, strahu. Želel sem si, da se enkrat za vselej vse neha. Želel sem si le, da preneha.