V jugovzhodni del države so kmalu vkorakali še bolgarski vojaki. Kljub temu da je Jugoslavija veljala za eno močnejših vojaških sil Evrope, je bil odpor kraljeve vojske kmalu zlomljen. Nekdanji zunanji minister Aleksandar Cincar-Marković in načelnik operativnega oddelka štaba vrhovnega poveljstva jugoslovanske vojske general Radivoje Janković sta v okupiranem Beogradu kapitulacijo podpisala že 17. aprila. Na to, da se pred tem ugledna in spoštovana jugoslovanska vojska agresorjem ni zmogla resneje upirati, je vplivalo več dejavnikov. Zgodovinarji in vojaški strokovnjaki mednje prištevajo zlasti napačno taktično pripravo, čeprav je možnost napada sil osi že dolgo visela v zraku in so vojaške inženirske enote začele graditi obmejne utrdbe že leta 1937. Med največje strateške in taktične napake strokovnjaki prištevajo napačno, preveč razpotegnjeno in s tem neučinkovito razporeditev enot ob mejah, poleg tega pa je šlo veliko narobe pri tehnični opremljenosti enot. Ob naglem naraščanju možnosti izbruha vojne v Evropi so vse države v naglici kupovale orožje, zato je tega kmalu začelo zmanjkovati. Tako je prihajalo tudi do tega, da posamezni sklopi oborožitev med sabo niso bili združljivi in torej neuporabni. Vojaški analitiki in dopisniki so odkrivali še nekatere druge podrobnosti, kot je videti v spodaj prikazanih člankih iz leta 1941.
Poročevalec meče del krivde za poraz na Hrvate
Istanbul, Turčija. – Neki ameriški časnikar, po imenu Sam Brewer, je poslal te dni svojemu listu v Chicagu poročilo o poteku vojne v Jugoslaviji, med katero, pravi, je bil na licu mesta, ko ga je izbruh ravno tam ujel. V svojem poročilu težko obdolžuje Hrvate, da so pripomogli do tako hitrega poraza, in sploh, kakor trdi, je v Jugoslaviji kar mrgolelo nazijskih petokoloncev. Sledi izčrpek iz njegovega članka:
»Dežela je bila gnila s petokolonci. Kako gnila, se je moglo videti iz števila trakov s svastiko na rokavih, ki so jih nosili Jugoslovani po nemškem vpadu. Delegat, poslan od Nemcev, da poveljuje v vasi, kjer sem se jaz nahajal, in iz katere so se Srbi umaknili, je bil Jugoslovan iz Belgrada – toda bil je tudi nazij.
»Srbi so mnogo bolj razjarjeni proti Hrvatom kakor proti Nemcem. Pravijo, da so bili Hrvati skoraj do zadnjega moža petokolonci. Vojaki trdijo, da so hrvaški guerilniki streljali iz hiš na srbske vojake, ki so skušali braniti deželo. Neki častnik mi je povedal, da so na njegovem letališču prejeli ukaz, naj zažgo 20 aeroplanov, ki so se mu tudi pokorili brez obotavljanja. Pozneje se je ugotovilo, da ukaz ni prišel od glavnega poveljstva. Taki dogodki so številni in govori se, da so izdajalci poslali napačne ukaze, ko so se polastili telefonskih central.«
Vse to je povzročilo, pravi poročevalec, da je bila zmeda naravnost neverjetna. Vlada se ni niti upala izdati, kje se nahaja, da ne pride petokoloncem v roke, in tako ni imela nobene zveze z armado. (…)
Amerikanski Slovenec (Chicago), 3. maja 1941
Kako je padla Jugoslavija
Polagoma se javijo razni poročevalci, ki so bili v Jugoslaviji ob času nemškega vpada. Večinoma teh poročil prihajajo iz Ankare na turškem in niso cenzurani. Naslednjo poročilo pa je poslal Michael Chinigo, poročevalec International News iz Budimpešta in pravijo, da tudi ni bilo cenzurirano. Tukaj je nekaj izrezkov iz tega poročila: (…)
Nemci so vpadli v Jugoslavijo Cvetno nedeljo, 6. aprila, armada pa je kapitulirala po 12 dneh, to je 17. aprila. Pravi boji pa so v resnici trajali samo prve tri dni.
Padec Jugoslavije pa je bil zapečaten že mnogo prej, predno so pričele nemške oklopne divizije prihajati iz Bolgarske. Proti koncu marca je prišel šef angleškega generalnega štaba general sir John Dill v Beograd in je skušal pridobiti ministrskega predsednika generala Dušana Simovića, da stopi v vojaško zvezo z Anglijo in Grčijo. Na ta način bi mogla Anglija takoj poslati v Jugoslavijo aeroplane in vojni materjal.
Simović pa je ponudbo odklonil, ker je hotel pridobiti dr. Mačka, da ostane v vladi. Maček pa, ker se je trdno držal svoje protivojne politike, je mislil, da bo mogel odvrniti vojno s pogajanji s Hitlerjem in Mussolinijem.
Medtem pa je bila jugoslovanska armada mobilizirana samo na papirju. V vladnih krogih je vladala popolna zmešnjava. Mačkovo obnašanje je popolnoma zvezalo vladi roke. Ravno zaradi Mačkovega zadržanja ni general Milan Nedić, poveljnik tretje armade, zasedel strategičnih točk, na katerih bi mogel braniti srednjo Jugoslavijo. In ko je prišla vojna, je general Nedić vrgel v Kačanik prelaz, kjer so nemške oklopne divizije s tanki, topovi in bombami 7. in 8. aprila skoro popolnoma uničile vse tri divizije 45.000 mož.
Nemci so pričeli prihajati skozi prelaz in so zasedli Skoplje in Niš.
Kako je jugoslovanska vlada v onih usodepolnih dneh tavala v temi, je razvidno iz dejstva, da je stavila vso svojo vero v madžarskega regenta admirala Horthyja, ki je 5. aprila brzojavil dr. Mačku, da Madžarska ne bo napadla Jugoslavije. V nekaj dneh pa je madžarska vojska vdrla čez mejo.
Jugoslovanski in tuji vojaški izvedenci so bili prepričani, da Nemci ne bodo mogli poslati v Jugoslavijo dovolj močne armade do 15. aprila, ko je bil vpad pričakovan. In v tem smislu sta postopala general Simović in vojni minister general Ilić. Toda Nemci so že teden prej vdarili z vso svojo silo iz Bolgarske. Nenadni nemški napad je popolnoma presenetil vlado in armado.(…)
Bombardiranje Beograda je popolnoma potrlo generale in vojake. Nemci so vrgli na mesto najmanj 12.000 bomb in mesto je bilo izpremenjeno v kup razvalin. Častniki in vojaki so mislili na usodo svojih družin, ki so ostale v Beogradu, brzojavne in telefonske zveze so bile takoj spočetka pretrgane, divizija ni vedela, kjer je njena najbližja divizija.
General Nedić je držal svojo črto ves dan v torek 8. aprila ter je poslal v boj vseh 80 tankov. Naslednjega jutra pa je priletelo 80 nemških strmoglavcev in vsak se je vrgel na en tank. In uničevalno delo je bilo končano. (…)
Glas naroda, 5. maja 1941
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib.si
