»Vsem, ki pridejo na obisk v našo regijo, bi rada poleg najbolj znanih točk pokazala tudi skrite dragulje, ki jih je na Vipavskem veliko,« je povedala in dodala, da je že pred dobrim desetletjem naredila tečaj za regionalno vodnico, a se je za vodenje kot poklic opogumila šele po koroni. Goste vodi v slovenščini, hrvaščini in angleščini, v prihodnjih letih pa bi želela dodati še nemščino in italijanščino, ki ju sicer pogovorno obvladuje, a pravi, da to še ni dovolj za vodenje.
Skupina upokojencev s fotoaparati
Na vprašanje, ali se spomni prve skupine, ki jo je vodila, se nasmehne in pove, da so bili to nad fotografiranjem navdušeni upokojenci, ki so želeli obiskati skrite kotičke Goriških brd. »Še zdaj vidim, kako so se jim zasvetile oči, ko sem jih pripeljala do Krčnika, Kotlin in Slapnika in so tam videli neskončno veliko možnosti za fotografiranje narave.«
V nedeljo, 25. februarja, je Irena vse zainteresirane povabila na brezplačno vodenje po Ajdovščini. Zbirno mesto bo ob 16. uri pred TIC Ajdovščina, uro in pol druženja pa je Irena naslovila Od rimske utrdbe do industrijskega giganta. »V Ajdovščini so tisočletja zgodovine pustila veliko sledi, največ jih lahko vidimo, če se sprehodimo okrog nekdanje rimske utrdbe Castra. Vzemimo primer rimskih term, kjer lahko zaslutimo, kako mogočno je bilo obzidje s stolpi in katere stavbe so se še skrivale znotraj utrdbe. Ko so jo razrušili Huni, je samevala do turških vpadov oziroma do takrat, ko so domačini popravili dele obzidja ter ga v nekaterih primerih celo okrepili in povečali, kar je lepo videti tudi pri stolpu s cinami, ki je ena najprepoznavnejših ajdovskih točk in je tudi v ajdovskem grbu.«
Češki mlinar in Mlinotest
Na žalost, pravi Irena, se jih veliko mimo Ajdovščine le pelje po hitri cesti, zato že v naslednjem trenutku strastno nadaljuje pripoved in našteva, kaj vse velja videti in doživeti v tem mestu, ki je vredno, da ga spoznamo bolje: »Recimo zgodba Jochmannovega mlina, ki se je začela leta 1867, ko se je iz češkega mesta Javornik v Šturje priselil mlinar Wenzel Jochmann. Odkupil je Mayerjev mlin na Hublju in ustanovil podjetje Walzmühle Wenzel Jochmann Haidenschaft. Tako se je začelo, njegov naslednik je Mlinotest.«
Pripovedovanje nadaljuje z zgodbo o cerkvi svetega Janeza Krstnika, pri kateri je bilo v rimskih časih veliko pokopališče. Tam, kjer je danes cerkev, naj bi že cesar Teodozij postavil manjšo kapelico. »Da niti ne govorimo o notranjosti cerkve s čudovitimi deli lokalnih umetnikov in oltarjem, ki je bil kupljen v italijanskem samostanu, ko ga je zaprl cesar Jožef II. Seveda ne moremo mimo nekdanje Bratinove dvorane, danes je to Dvorana prve slovenske vlade. Tu je Boris Kidrič 5. maja 1945 oblikoval prvo slovensko vlado, sledilo pa je veliko zborovanje, ki se ga je udeležilo več tisoč zavednih Slovenk in Slovencev.« Čeprav je Irena izjemna pripovedovalka, so vsa njena vodenja podprta s fotografskim gradivom, da se obiskovalci še lažje vživijo v to, o čemer govori.
Preden ji postavimo naslednje vprašanje, pa Irena doda: »Ob dogodkih velikokrat pozabljamo na ljudi, ki so sooblikovali čas v preteklosti in čas, ki ga živimo. Tako ne moremo mimo Danila Lokarja, zdravnika in pisatelja, Prešernovega nagrajenca, po katerem se imenuje tukajšnja osnovna šola. Potem je tu Milan Klemenčič, ki je prvi v Sloveniji naredil barvne fotografije, najbolj pa je znan kot začetnik slovenskega lutkarstva. Pa seveda Klemenčičev sodobnik, znameniti Veno Pilon. Ali veste, da je ska punk skupina Elvis Jackson iz Ajdovščine? Seveda je ime kraja in celotne Slovenije v svet ponesel tudi Ivo Boscarol, ustanovitelj podjetja Pipistrel. Ah, ves dan bi vam lahko naštevala znane Ajdovke in Ajdovce.«
Pršut, jota in pašareta
In kaj je nujno, da obiskovalec ali obiskovalka pokusi med obiskom Ajdovščine? »V vinski deželi seveda ne gre brez degustacije vrhunskega vina. Zato vsekakor morate pokusiti pinelo ali zelen, sem prepričana, da vas ne bosta pustila ravnodušnih. Ob vinu se seveda lepo prileže tudi vipavski pršut s koščki domačega ovčjega sira in vloženimi oljkami. Sicer se na Vipavskem na žlico že stoletja jesta jota, v katero mora stopiti prašič, in fižolovka, je pa zaradi bližine italijanske meje tu seveda tudi doma narejena pašta z različnimi omakami. O, da ne pozabim! Poiščite in pokusite pašareto, ajdovsko pijačo, ki jo je začel proizvajati Franc Grum že daljnega leta 1907. Seveda nikakor ne smemo pozabiti na sezonsko sveže sadje. Veste, v Vipavski dolini raste in uspeva vse, od češenj, marelic, breskev, fig do zimskega kakija.«
Irena tudi sama veliko potuje in ko jo vprašamo, kaj ji je najbolj ostalo v spominu, kot iz topa izstreli: »Ogled romunskega mesta Brasov. Vodil ga je mlad fant, a je govoril o svojem kraju s tako strastjo, podprto s tako veliko zanimivimi dejstvi in fotografijami, da se še danes živo spomnim tega izleta. In veste, prav to bi si želela, to, da bi še po mnogih letih ostali moja pripoved in vodenje v spominu gostov.«
