»Mladi potrebujejo navijače, sopotnike, ki verjamejo v njih, bolj kot oni vase. V teh letih je njihova samopodoba kot nek »jojo efekt«. Danes sem na podlagi nečesa dobrega ful leteča in kar sijem, naslednji dan me nekaj razočara in padem dol.« Neda povzame, da bi marsikateri starš rad dal svojim otrokom uspeh, dobro samopodobo, a njihovi mentorji v MEPI-ju se zavedajo, da jim tega nihče ne more dati. To si bodo lahko zgradili le sami. Lahko pa jim ponudimo orodja, programe s pomočjo katerih razvijajo ravno to.
Glavne smernice delovanja MEPI-ja lahko najbolj razumemo, če se zatopimo v njegovo zgodovino. Začetki se berejo kot pravljica. Pred davnimi leti se je vse začelo na britanskem dvoru. Priznanje vojvode Edinburškega (The Duke of Edinburgh's Award) je leta 1956 ustanovil princ Filip, vojvoda Edinburški, mož britanske kraljice Elizabete II. »Velik 'frajer' tu, pa je bil Kurt Hahn, nemški pedagog in zagovornik izkustvenega učenja,« pomežikne Neda Kajfež Ambrožič. Nemec je med svetovno vojno prišel v Veliko Britanijo in tam poučeval v internatih po programih učenja skozi prakso (learning by doing). Tako sta zasnovala program, ki temelji na izkustvenem učenju, za prvega vodjo programa pa je bil imenovan lord John Hunt. Program je bil skoraj sedemdeset let nazaj oblikovan kot odziv na tedanje dogajanje v družbi. Kurt Hahn je zaznal upad interesa mladine na več področjih. Opazil je tudi upad fizične kondicije zaradi modernih načinov premikanja, slabšanje empatije zaradi vse večje odtujenosti, slabšo raven ročnih spretnosti, podjetnosti … »Sedemdeset let nazaj! Sliši pa se kot bi govorili o današnjih časih. MEPI se zdi po toliko letih še bolj aktualen.«
Socialna franšiza
»MEPI je neke vrste socialna franšiza,« pojasnjuje koordinatorka. »Gre za program osebnostnega razvoja z jasno filozofijo in standardi; ostalo je odvisno od organizacije, ki izvaja program.« Progam izvaja osemdeset osnovnih in srednjih šol, izvaja ga tudi nacionalna organizacija za skavte Združenje slovenskih katoliških skavtinj in skavtov in nekaj društev. »Važno je spodbuditi mlade k aktivnosti, ni važno ali je to pri skavtih, tabornikih, gasilcih, kje drugje … pomembno je, da delujejo. Katerekoli organizacije, društva lahko izvajajo program v okviru tega, kar že delajo. Gre za način dela z mladimi. Vsak otrok, mladostnik ima drugačne potrebe.« Na letni ravni se v program vključuje tisoč osemsto mladih.
Osnovna ideja programa je, da se mladostnik usmeri v aktivnosti na štirih področjih in sicer pri prostovoljstvu, športu, razvoju veščin in pri pustolovskih odpravah. Mladi si oblikujejo program znotraj tega kar ponuja šola oziroma lokalno okolje. Lahko šteje kar že počnejo, potem pa še dopolnijo ostala področja. »Denimo za veščino imam italijanščino, ker tako ali tako že hodim na krožek, za šport odbojko na šoli, prostovoljsko pa še nisem aktivna in grem recimo v Dom starejših občanov. V vse to se lahko vključim sama, le pri pustolovskih odpravah potrebujem tim.« Mladi prek programa spoznavajo nove ljudi, razvijajo sočutje, premagujejo predsodke, zelo pomemben pa je tudi razvoj samozavedanja.
MEPI-jev čar je po Nedinih besedah v uravnovešenosti teh štirih področji, kar vsakomur da, kar potrebuje. »Tiste, ki se samo učijo, povleče izpred računalnika v šport, zagnanega športnika v prostovoljstvo, spoznavanje novih ljudi … Tako razviješ širok slog življenja, ki ga po dokončanem programu ne prekineš, ampak postane del tebe. Mladi, ki jih spremljamo po končanem programu, sploh prejemniki zlate stopnje, še vedno gojijo ta slog.« Program je namreč razdeljen na stopnje, bronasto, srebrno in zlato, ki jih lahko dosežeš ter so odvisne od dolžine časa, ko si vključen. Sicer pa ni tako važno, kaj delaš, ampak način, kako to delaš. »Imaš mentorja, ki ti razloži standardne kriterije. Pri vsaki aktivnosti naj bi na tedenski ravni vložila vsaj eno uro in vztrajala določen čas. Obenem pa ti človek, s katerim sodeluješ, denimo učitelj italijanščine, strokovna delavka v Domu starejših pomaga oblikovati določen izziv, ki ga želiš doseči v obdobju treh, šestih ali dvanajstih mesecev.« Čar programa je, kot pravi Neda, v jasnem izzivu, ki te popelje iz cone udobja. Če pa cilja ne dosežeš, se program podaljša, saj MEPI ne pozna neuspeha. Na koncu dobiš opisno oceno. Nič negativnega. Sledi podelitev priznanj.
V tebi je več, kot si misliš
Kaj pa je tisto, kar mlade najbolj pritegne k MEPI-ju?
»Odprave, jasno!« se zasmeji Neda. »Da gredo lahko po svoje, brez ta starih. Mi smo namreč le na kontrolnih točkah.« Če pa jih želijo prepustiti pustolovščinam, pa to terja celoletne obsežne priprave iz trdih veščin kot so orientacija, kartografija, prva pomoč, načini premagovanja razdalje … »Pri nas gremo večinoma peš, Slovenija je res lepa. Lahko pa tudi s kajakom, konji, sama sem imela kolesarsko odpravo s študentkami.« Mladi pa v obdobju priprav razvijajo tudi ključne življenjske, mehke veščine kot so sodelovanje v skupini, vodenje, komuniciranje, načrtovanje, organizacija. »Potem pa sledi češnja na torti. Celo leto se pripravljaš, potem pa greš na pustolovsko odpravo. Prej je še poskusna odprava, preverjanje, če imaš dovolj kondicije, znanja topografije … in pa čez mesec, dva še kvalifikacijska odprava.« Odprave so sicer v okviru šol, ki izvajajo program MEPI. Tudi Neda je kot spremljevalka imela tako priložnost spoznati marsikateri del sveta. »Z Marijo in Andrejem Štremfelj smo bili 14 dni v Nepalu. Z gimnazijo Kranj so namreč popeljali tja na pustolovsko odpravo ekipo zlatih MEPI-jcev. S fotografom in režiserjem Rožletom Bergerjem so o tem posneli tudi dokumentarec. »Letos gremo na Islandijo, v prihodnje pa na odpravo na Novo Zelandijo, Azore.«
MEPI-jev moto se glasi V tebi je več, kot si misliš. Ravno tako kot mladi, je tudi Neda Kajfež Ambrožič tu spoznala, česa vse je zmožna. »Dal mi je predvsem ta fizični del. Prej nikoli nisem bila v stiku z odpravami, fizičnimi izzivi. Ko na Irskem tri dni po dežju spremljaš mlade, zliješ vodo iz gojzarjev, se treseš od mraza, ampak tu je notranje zadovoljstvo; zmorem! Notranja moč, ki jo pridobiš iz fizičnih dosežkov, se prenese tudi na druga področja življenja« Pa še nekaj se je po letih dela naučila tu: »Pomembno je, da si okrog sebe nabereš ljudi, ki so tvoji navijači. Če jih nimaš, pa postani najprej ti njihov navijač.«
