Analitiki ugotavljajo, da je sedanji konflikt na Bližnjem vzhodu ponovitev prigode iz časov druge svetovne vojne. ZDA so imele tedaj zanesljive informacije o načrtovanem letalskem napadu Japonske na ameriško oporišče Pearl Harbor na Havajih. Kljub temu niso izvedli nobenih obrambnih priprav. Takratna ameriška administracija se je za takšno ravnanje odločila z namenom, da bi po napadu ameriški kongres brez omahovanja sprejel odločitev o vstopu ZDA v vojno. Ta se je v Evropi začela jeseni 1939. Napad na Pearl Harbor se je zgodil 7. decembra 1941. Le 24 ur po napadu so ZDA napovedale vojno Japonski.
Analitiki razlagajo, da je tudi Izrael zanesljivo imel podatke o načrtovanem terorističnem napadu Hamasa. Vendar je »potreboval« žrtve med izraelskim prebivalstvom, da bi opravičil razglasitev vojnega stanja. Načrt ekstremnih izraelskih politikov na oblasti je uničenje Hamasa in uresničenje projekta dokončne rešitve palestinskega vprašanja. Talci, ki jih je ob napadu na ozemlje Izraela odpeljal Hamas v Gazo, niso primerni za pogajanja, Pripisana jim je vloga potencialnih žrtev Hamasa, kar krepi nepopustljivost izraelskih oblasti. Scenarij obračuna judovske države s Hamasom je (skoraj) popoln. Prava groteska je, da v njej aktivno nastopa množica zahodnih državnikov, med njimi tudi predsednica Evropske komisije, ki so si kar podajali kljuko Netanjahujevega kabineta. Izraelu brez izjeme vsi priznavajo pravico, da se brani pred Hamasom in »legalizirajo« tudi uresničevanje judovskega projekta dokončne rešitve palestinskega vprašanja. Izjave politikov, da mora Izrael pri obračunu s Hamasom ravnati skladno z ženevsko konvencijo o zaščiti civilnih oseb med vojno, so le formalni okrasek.
V bližnjevzhodnem konfliktu najdemo podobnost tudi z primerom Afganistana. Po neuspešni desetletni okupaciji je sovjetska vojska zapustila ozemlje Afganistana. K porazu sovjetske vojske so pripomogle ZDA, ki so s sodobnim orožjem oskrbovale uporne talibane. Ti so po odhodu sovjetov prevzeli oblast. Pa ne za dolgo. Na prelomu stoletja je Afganistan ponovno doživel okupacijo. Tokrat sta bila okupatorja ZDA in Nato, ki sta z oblasti pregnala talibane, donedavne zaveznike. Tudi judovska država je ravnala podobno. Svojčas je podpirala Hamas, ker je le-ta slabil moč Jaserja Arafata in njegove palestinske organizacije (PLO), danes pa istemu Hamasu grozi s popolnim uničenjem.
Odziv judovske države na teroristični napad Hamasa je 7. oktober, ki je izraelska inačica 11. septembra (2001) v ZDA. Posebej izstopa zamenjava zgodovinskih vlog. Nekdanja žrtev je prevzela vlogo agresorja. Takšna obrnjena vloga judovske države je prinesla državni terorizem, nelegalno okupacijo Palestine, plenjenje palestinske zemlje in genocid nad Palestinci, ki so najbolj zatirani narod na svetu. Legalni so postali tudi vojni zločini judovske države. Kaj zbuja največjo skrb? Da nihče, ne ZDA niti EU, ni obsodil judovske države, ki s preganjanjem in pobojem več tisoč civilistov, tudi otrok v Gazi, sistematično izvaja projekt dokončne rešitve palestinskega vprašanja.
Izstopa pa generalni sekretar OZN Antonio Guterres. Na seji VS o razmerah na Bližnjem vzhodu je dejal: »Hamasovi napadi se niso zgodili brez vzroka. Palestinsko ljudstvo že 56 let trpi tiransko okupacijo. A to ne more opravičiti pošastnih napadov Hamasa, tako kot ti napadi ne morejo opravičiti kolektivnega kaznovanja Palestincev.« Guterres je obsodil tudi očitne »kršitve humanitarnega prava« v Gazi.
Pričakovano se je odzval izraelski veleposlanik v ZN in zahteval odstop Guterresa. Evropski politiki, tudi ministrica Fajonova, se priklanjajo ZDA in niso podprli Guterresa. Pa bi morali judovski državi postaviti ultimativno zahtevo za takojšen konec preganjanja in pobijanja palestinskih civilistov.
Janez Krnc, Litija
