Januarja sta Slovenska krovna zveza za psihoterapijo (SKZP) in komisija državnega sveta za socialno varstvo, delo, zdravstvo in invalide v DS organizirali posvet z že omenjenim naslovom. A organizatorja sta k sodelovanju povabila samo člane SKZP, ki se zavzema za uvajanje poklica psihoterapevta v javno zdravstvo, ne pa tudi predstavnikov drugih strokovnih združenj, ki imajo tej organizaciji nasprotna stališča in ki predstavljajo zgodovinsko, izvajalsko in raziskovalno jedro psihoterapije. To smo Zbornica kliničnih psihologov (ZKP), Združenje psihiatrov Slovenije pri Zdravniškem društvu Slovenije (ZPS pri ZDS), Združenje za otroško in mladostniško psihiatrijo (ZOMP) in Združenje psihoterapevtov Slovenije (ZPS). Šele po posredovanju pri komisiji je bil stroki omogočen en panelni prispevek; na okrogli mizi in na seji komisije po posvetu, kjer so sprejeli tudi zaključke in omenjeni sklep, stroki z drugačnimi stališči sodelovanje ni bilo omogočeno.
V sklepu se je torej znašel neresničen podatek, ki že mesece kroži tudi po medijih in družbenih omrežjih, kjer ga širijo predstavniki družinskih in zakonskih terapevtov s Teološke fakultete, predstavniki Univerze Sigmunda Freuda (SFU) in soorganizatorja posveta, Slovenske krovne zveze za psihoterapijo, ki v Sloveniji predstavlja tujo zasebno organizacijo European Association for Psychotherapy (EAP). To je zelo pomemben podatek, saj trditev o potrebah po enem psihoterapevtu na tisoč prebivalcev zasledimo že leta 2010, le da jo je tedaj dr. Miran Možina, sicer direktor zasebne Univerze Sigmunda Freuda v Ljubljani, ki je članica SKZP, v strokovnem prispevku Psihoterapija v Sloveniji danes in jutri pripisal prav EAP, in ne WHO.
Poleg neresničnega priporočila, ki predstavlja zlorabo imena WHO, je še posebej zaskrbljujoč zapis pod 5. zaporedno točko sklepa: »… naj se naloge, povezane s poklicem psihoterapevta, vključi v zdravstveni in izobraževalni sistem, sodstvo, socialno varstvo itd. Psihoterapija namreč ni namenjena zgolj zdravljenju duševnih motenj, ampak tudi preventivnim aktivnostim pred nastankom duševnih motenj.«
Ta zapis izraža temeljno in nevarno nerazumevanje psihoterapije, ki je metoda zdravljenja, za katero mora obstajati indikacija, torej tudi diagnoza. Brez tega lahko tudi z dokazi podprti psihoterapevtski pristopi povzročijo škodo. Zdravil za krvni tlak tudi ne bi jemali brez indikacije, mar ne? Duševno zdravi ljudje, ki se znajdejo v različnih življenjskih stiskah, psihoterapije ne potrebujejo, potrebujejo pa kakovostno svetovanje. Ideja psihoterapije kot preventivne dejavnosti je nesmisel brez primere. Se pa prav v tem zapisu skriva resnični razlog za nujo po urejanju področja psihoterapije. To je povečanje zaposlitvenih možnosti kadrov, katerih število je v zadnjih letih močno naraslo zaradi različnih zasebnih ponudnikov, ki ljudem prodajajo izobraževanja za neobstoječ poklic in jim lažno obljubljajo dobre zaposlitvene možnosti.
Zanimivo je, da je sklep DS z javno izjavo podprla tudi Sekcija za primarno pediatrijo, ki je izpostavila potrebo po takojšnjih rešitvah in se zaradi velikanskih potreb prav tako zavzema za to, da bi izven zdravstva izobraženi izvajalci raznih terapevtskih pristopov dobili možnost dela v zdravstvu. Potrebe so res velike, a žal takojšnje rešitve ni. Tudi če bi z zakonom psihoterapevte vpeljali kot nov poklic v zdravstvu, bi celoten proces do trenutka, ko bi lahko začeli delati, trajal več let. Medtem se bo (postopoma do leta 2028) število kliničnih psihologov podvojilo, enako velja za otroške in mladostniške psihiatre, naraslo bo tudi število psihiatrov. Gotovo se bodo kolegi pediatri strinjali, da si instantnih rešitev v zdravstvu ne moremo privoščiti, saj smo zavezani uporabi z dokazi podprtih metod, pojasnilni dolžnosti, diagnostiki in medicinski odgovornosti, novemu poklicu psihoterapevta pa, kot kaže, ničesar od tega ne bi bilo treba upoštevati.
Kako je torej možno, da so se v uradne dokumente državne institucije prikradli neresnični podatki, zloraba imena WHO, vrsta zavajanj in nestrokovna priporočila, ki bi lahko bila celo nevarna, če bi jih v resnici pričeli izvajati? Odgovor je enostaven. Posvet je bil kljub svojemu naslovu namenjen uveljavljanju specifičnih interesov zasebne organizacije EAP, ki jo v Sloveniji zastopa SKZP, ki je DS tudi predlagala organizacijo posveta.
Kaj torej je EAP in zakaj menimo, da na podlagi standardov te organizacije nobena država ne bi smela sprejemati priporočil, kaj šele zakonodaje na področju psihoterapije? EAP je zasebna organizacija, v kateri se združujejo izvajalci dvajsetih različnih terapevtskih pristopov, od katerih jih kar 17 nima nobene ali pa nima zadostne znanstvene podlage. Sklep DS se sklicuje tudi na Strasbourško deklaracijo o psihoterapiji, kar zveni zelo impresivno, a v resnici gre za dokument, ki ga je sprejela sama EAP. Ta se že dolgo skuša pozicionirati kot predstavniška organizacija psihoterapevtov v odnosu do evropske komisije. Že leta 2010 sta proti temu ostro nastopili European Federation of Psychologists Associations (EFPA) in Sekcija psihiatrov pri European Union of Medical Specialists (UEMS). Pred EAP svari tudi Nizozemsko združenje za psihoterapijo, ki vodi državni register psihoterapevtov in na svoji spletni strani opozarja uporabnike na »pretvarjanje nosilcev evropskega certifikata, ki ga izdaja EAP«.
Če bo sprejeta trenutno predvidena zakonska ureditev, lahko pričakujemo, da bo nosilec javnih pooblastil za področje psihoterapije državne licence izdajal v skladu s priporočili EAP. To pomeni, da bodo v Sloveniji vpis v državni register in državno licenco prejeli tudi izvajalci pristopov, ki niso znanstveno potrjeni. Obstaja več kot 400 različnih »psihoterapevtskih« pristopov, ki segajo vse od polja magije do takšnih, ki so z dokazi podprti in katerih učinkovitost je neizpodbitno dokazana. Slednjih je le peščica. Vse skupaj imenovati psihoterapija je nevarno.
Zelo povedno je tudi dejstvo, da je EAP soustanovil Alfred Pritz. Isti človek je hkrati ustanovitelj Univerze Sigmunda Freuda na Dunaju in eden od tvorcev avstrijske zakonodaje, ki je stara tri desetletja, a je v tem času ni posvojila nobena evropska država, vsaj nam to ni znano. V večini držav namreč naziv psihoterapevta lahko pridobijo le tisti, ki imajo osnovni poklic pridobljen znotraj zdravstva. Za to se zavzemamo tudi mi, da torej določimo vstopne poklice za opravljanje dejavnosti psihoterapije in da stvar zakonsko uredimo dvotirno – psihoterapija za duševne motnje v zdravstvu in svetovanje za različne življenjske stiske ljudi, ki nimajo duševnih motenj, izven zdravstva. Tako bi v zdravstvu in izven njega omogočili varno in kakovostno obravnavo. Nesprejemljivo pa bi bilo, če bi priporočila in odločitve o zakonodajni ureditvi temeljila na neresničnih podatkih in interesih zasebnih organizacij, ki ne delujejo v skladu s priznanimi znanstvenimi in strokovnimi normami. Vsi se strinjamo, da je zakonska ureditev dejavnosti psihoterapije in svetovanja nujno potrebna. A država v svojih institucijah in še manj v zakonodaji ne bi smela podpirati interesov na področju zdravstva, ki ne temeljijo na znanosti, diagnostiki in kliničnih izkušnjah.
