Pričevanja so nas šokirala, niso pa nas presenetila. Iz dolgoletnih izkušenj vemo, da mediji praviloma zaznajo le vrh ledene gore in da se ljudje iz strahu, da se bo njihov položaj še poslabšal, bojijo pripovedovati in pričati. Psihiatrična bolnišnica bi morala biti prostor varnosti in podpore, saj v njej iščejo pomoč ljudje, ki jih je strah, so žalostni in pogosto močno travmatizirani. Dogodki v zadnjih tednih govorijo o nasprotnem, da gre za prostor, ki generira institucionalno nasilje.
Psihiatrične bolnišnice so bile zgodovinsko prostori nasilja in prostorskih omejitev. Če so nekoč ljudi vezali za verige, so bili do nedavnega stisnjeni v prisilne jopiče, danes jih vežejo z jermeni. Nekoč so bili mučeni z nasilnimi operacijami, lobotomijo in elektrošoki. Danes so jih nadomestile injekcije za umirjanje. Psihiatrične institucije so imele zamrežene postelje, izolirnice, danes imajo sobe za umiritev. Nasilje se je dogajalo brez prič in tudi danes praviloma ni drugače.
Ob pričujočih dogodkih nasilja, za katere verjamemo, da so tudi le vrh ledene gore, zahtevamo:
1.) Da vodstvo Psihiatrične klinike Ljubljana nemudoma zaustavi vse oblike nasilja na vseh psihiatričnih oddelkih in nemudoma odstrani osebje, ki je bilo nasilno pri delu z uporabniki in uporabnicami bolnišnice.
2.) Da vodstvo Psihiatrične klinike nemudoma izreče obžalovanje in se opraviči vsem, ki so bili žrtve nasilja ali sekundarne žrtve.
3.) Da neodvisni organi raziščejo zgodbe preživelcev in ustrezno ukrepajo.
4.) Da vodstvo Psihiatrične klinike nemudoma organizira izobraževanja o ničelni toleranci do nasilja za vse zaposlene ter poišče strokovno pomoč pri strokovnjakih in organizacijah, ki so specializirane za področje individualnega in institucionalnega nasilja, in vzpostavi protokole za ničelno toleranco do nasilja.
5.) Da vodstvo Psihiatrične klinike nemudoma zagotovi, da postane psihiatrična bolnišnica varen prostor za vse uporabnice in uporabnike, ki v bolnišnico prihajajo prestrašeni, travmatizirani, v duševni krizi in od katerih so mnogi že doživeli številne vrste fizičnega, spolnega, psihičnega ali materialnega nasilja.
6.) Da vodstvo Psihiatrične klinike spoštuje in uresničuje Konvencijo Združenih narodov o pravicah ljudi z ovirami (MKPI), ki v 16. členu določa in obvezuje institucije v Sloveniji, da sprejmejo vse ustrezne zakonodajne, upravne, družbene in izobraževalne ter druge ukrepe, da bi ljudi s težavami v duševnem zdravju zavarovali pred nasiljem in zlorabami.
7.) Da zastopniki pravic na področju duševnega zdravja proaktivno ponudijo svoje storitve žrtvam nasilja, vodstvo Psihiatrične klinike Ljubljana pa jim to omogoči; obenem naj se dovoli vstop v institucijo tudi drugim organizacijam, ki se ukvarjajo s pravicami ljudi s težavami v duševnem zdravju, in neodvisnim zagovorniškim in vrstniškim organizacijam ter naj se jih ne ovira pri opravljanju neodvisnega zagovorništva za uporabnike in uporabnice.
8.) Da vodstvo Psihiatrične klinike z vso resnostjo in doslednostjo upošteva opozorila in delo organizacij in strokovnjakov, ki se zavzemajo za razvoj skupnostnih služb na področju duševnega zdravja, individualizirano obravnavo ter prične s procesi dezinstitucionalizacije.
9.) Da se minister za zdravje in pristojno ministrstvo zavzeto opredelita do ravnanj, o katerih smo izvedeli iz medijev.
10.) Da varuh človekovih pravic v zvezi z izpovedanimi dogodki nasilja nemudoma opravi izredni nadzor v instituciji v okviru državnega preventivnega mehanizma.
Čeprav so duševne krize del človeškosti in vsakdanjosti, je psihiatrična hospitalizacija tisti rez v življenju posameznika, ki pogosto, zaradi nespoštovanja individualnih potreb in stigme, šele zares spremeni človekovo življenje.
Bolj ko so psihiatrične in socialnovarstvene institucije zaprte, večja je verjetnost nasilja in zlorab. Bolj ko so odprte in usmerjene v skupnost, močnejša ko je skupnost, manjša je verjetnost zlorab, saj je manjša verjetnost, da se institucija postavi »nad ljudi« in ne sledi potrebam posameznic in posameznikov. Psihiatrična klinika Ljubljana bi morala spodbujati lastno preoblikovanje v storitve v skupnosti, ki bodo transparentne, mobilne, bližje ljudem, še posebno tistim, ki so v duševni krizi. Osredotočenost na nadzor in prisilne ukrepe naj zamenja osredotočenost na pomoč posameznikom in posameznicam.
Upamo, da bodo dogodki nasilja, o katerih poročajo mediji, spodbudili strokovne in javne diskusije o človekovih, socialnih in pacientovih pravicah vseh, ki uporabljajo servis psihiatričnih institucij v Sloveniji, ter da se bodo okrepili raznovrstni procesi razvijanja dostopnih, skupnostno usmerjenih multiprofesionalnih centrov, ki bodo delovali tako, da bodo v njih imeli enakovredno besedo posamezniki v duševni krizi in strokovnjaki. Prav tako si želimo, da bi tudi mediji in raziskovalni novinarji v bodoče bdeli nad dogajanjem v psihiatričnih ustanovah in v interesu javnosti in posameznikov razkrivali osebne zgodbe in pričevanja preživelcev. Samo tako bo prišlo do ozaveščanja v zvezi s človekovimi pravicami ljudi, ki imajo težave v duševnem zdravju, in se bo uveljavila praksa pomoči, ki bo del rešitve, in ne del problema.
Podpisniki in podpisnice: