Količina predstav po slovenskih besedilih se je v teh petnajstih letih res opazno povečala: če sem lahko takrat izbirala med nekaj več kot tridesetimi uprizoritvami, sem si jih v preteklem letu ogledala kar 66, torej dvakrat več. Razlogi so najbrž raznovrstni, osnovni pa je zagotovo ta, da se je tudi celotna gledališka produkcija v tem obdobju postopno povečevala – predstav je vsako leto več, enako tudi producentov. Drugi razlog je, da se je v zadnjem času nastajanje gledaliških uprizoritev precej odmaknilo od »klasičnega« uprizarjanja že napisanega dramskega besedila. Številni projekti v osnovi izhajajo predvsem iz ideje, ki se porodi bodisi umetniškemu vodji bodisi režiserju – ta zamisel se nato udejanja skozi sam proces, pri čemer pri njenem oblikovanju sodeluje celotna ustvarjalna zasedba. Takšnega načina dela oziroma tako imenovanih avtorskih projektov je danes vse več, in to so pač uprizoritve, za katere velja, da so nastale na podlagi izvirne slovenske predloge.
Tudi zato je delež predstav po domačih predlogah znotraj celote produkcije zdaj višji kot nekoč – pa čeprav je uprizarjanja običajnih dramskih besedil slovenskega izvora bistveno manj. Pred petnajstimi leti so bile, na primer, prav vse predstave podpisane z imenom in priimkom dramatika oziroma dramatičarke, lani je bila takšnih dobra četrtina; vse druge so nastale kot avtorski projekti, priredbe in različne druge skupinske oblike snovalnega gledališča. Skratka, avtor umira, zaživelo pa je avtorstvo.
Pojav snovalnega gledališča pri nas ni nov, naraščanje števila tovrstnih predstav zaznavamo že dlje časa; kot pa ste opozorili, v Nemčiji recimo za takšno produkcijo sploh nimajo posebnega izraza, ker je projektov takega tipa tam razmeroma malo. Gre za neko slovensko posebnost?Na to vprašanje nimam povsem zanesljivega odgovora. To, da Nemci za snovalno gledališče nimajo lastnega izraza, temveč uporabljajo angleški termin »devised theatre«, sem ugotovila po naključju, ko sem pisala članek za revijo Theater der Zeit in so omenjeni izraz v prevodu preprosto pustili v angleški obliki. Sama si opazno prisotnost snovalnega pristopa pri nas razlagam s tem, da je ta pojav že pred leti začel kaliti predvsem na nevladni sceni, potem pa je postopno prešel v javne zavode ter se v njih razpršil s pomočjo uveljavljenih režiserjev in režiserk. Na osnovi tega bi bilo mogoče sklepati, da v okoljih, kjer je nevladni sektor razmeroma šibak v primerjavi z javnim, med obema poloma pa – drugače kakor pri nas – ni rednega prehajanja, do tega procesa ni prišlo. To je sicer bolj spekulacija, za katero nimam resnejše potrditve, je pa podoben trend kot v našem prostoru mogoče opaziti tudi kje drugje, recimo na Hrvaškem.
Je to morda vsaj posredno povezano tudi z upadanjem števila novih dramskih besedil? Pred leti je na natečaj za Grumovo nagrado prispelo okoli petdeset izvirnih dram, lani pa le malce več kot dvajset.Če pomislimo, kako je založnik Schwentner nekoč nakazoval Cankarju predujme za njegove drame, te pa so redno izhajale v tiskani obliki, je danes položaj povsem drugačen: od pisanja dramatike pač ni mogoče niti životariti, kar je nemara tudi razlog, da za marsikoga ni več tako privlačno. To velja sploh za mlajše avtorje in avtorice, ki imajo v primerjavi z drugimi ustvarjalci svoje generacije, denimo režiserji ali režiserkami, občutno manj priložnosti za naročila in s tem za preživetje; ne le, da je honorar dramatika marsikje nižji od režiserjevega – v praksi tudi ni mogoče, da bi imel v letu dni uprizorjene dve ali tri svoje drame. Zagotovo je to eden od razlogov, da nastaja vse manj izvirne slovenske dramatike in da se ta, ki nastaja, opazno feminizira.
Preteklo leto ste sicer označili kot »leto brez Cankarja«; uprizorjene ni bilo nobene njegove drame. Je lahko svojevrstna »odsotnost« slovenske dramatike na domačih odrih, še zlasti ko gre za klasiko, tudi izkaz tega, da predvsem mlajšim ustvarjalcem ne ponuja pravega navdiha?Omenjena oznaka je bila bolj simbolna – navsezadnje se ni zgodilo prvič, da v kakšni sezoni ni bilo postavljene nobene Cankarjeve drame. (Smeh.) Cankarja sem tu uporabila bolj kot neko prispodobo za klasično napisano dramsko besedilo, in vsekakor drži, da z izjemo Smoletove Antigone, Šeligove Čarovnice iz Zgornje Davče in Grumove Goge na repertoarjih ni bilo del slovenske dramske klasike. Nekaj več je bilo sicer uprizoritev besedil mlajših avtorjev, kot so Jaka Smerkolj Simoneti, Nina Kuclar Stiković, Maja Šorli ... Do neke mere gre tukaj tudi za odločitve umetniških vodstev gledališč: nekatere hiše v program uvrščajo razmeroma malo slovenskih besedil, kar je pravzaprav nenavadno, sploh ko gre za nacionalne ustanove.
Ena od težav uprizarjanja slovenske dramatike je, da slovenska gledališča, razen občasno ali izjemoma, ne naročajo novih besedil, kar bi moral biti po mojem mnenju ustaljen, sistematičen proces. In to na način, da bi naročnik, torej javni zavod, tudi vseskozi spremljal postopek nastajanja besedila ter ponujal avtorju ustrezno dramaturško in strokovno podporo, nemara celo s sodelovanjem režiserja. Tako bi dobili predloge, ki bi tako vsebinsko kakor oblikovno ustrezale umetniški viziji naročnika in soustvarjalcev; seveda pa je tak proces dokaj zahteven, terja bistveno več vloženega dela in časa. Za hišo je pač bolj udobno, če režiser ponudi idejo, umetniško vodstvo jo sprejme, potem pa se zasedba te teme loti in v treh mesecih naredi predstavo.
Velika večina predstav v tekmovalnem programu sicer prihaja iz javnih zavodov, čeprav je tudi izvirne neinstitucionalne produkcije precej.V celotni produkciji je bil delež nevladnih projektov relativno visok, nekoliko večji od polovice, vendar je v tekmovalnem naboru res le eden, ki ga pogojno uvrščamo med neodvisne. Razlog je seveda znan, namreč skrajno finančno in produkcijsko neravnovesje med javnimi zavodi in nevladnimi producenti – ti drugi so programsko občutno slabše podprti, zato si lahko privoščijo le finančno skromnejše uprizoritvene podvige. Če te butične dogodke primerjamo s kakim velikim projektom, recimo s koprodukcijo dveh javnih zavodov, v kateri nastopa deset ali petnajst oseb, so pač težko konkurenčni. To nesorazmerje ni nič novega in se tudi ne bo tako hitro spremenilo, kajti sredstva se bolj kot ne krčijo, neinstitucionalni producenti pa se množijo, zato se denar zanje še bolj drobi.
V lanski produkciji, a tudi v svojem izboru, ste zaznali dva opaznejša poudarka, prvi je bil že omenjena Antigona ...Res smo imeli nekakšno leto Antigone z dvema postavitvama Smoletove drame, gledališkim esejem na isto temo, pa tudi z uprizoritvijo kombinacije Sofoklejeve in Žižkove Antigone, ki jo je v Münchnu zrežirala Mateja Koležnik. Hkrati je dejstvo, da je bila Smoletova Antigona tudi obvezno maturitetno branje; toda vseeno upam, mogoče naivno, da to ni bil glavni ali pa celo edini razlog za njeno umestitev na program. Druga pomembna tematska os pa je bila, in to se mi zdi zanimivo, druga svetovna vojna – torej tema, ki smo se je v preteklosti zasitili in jo vmes tudi pospravili v predal, zdaj pa se z njo tako ali drugače ukvarjajo vse uprizoritve v tekmovalnem programu, nekatere tudi čisto neposredno. Kajti odkrila jo je mlajša generacija ustvarjalcev, ki je začela brskati po tej snovi ter raziskovati usode ljudi v tem skrajnem času; vojna je na žalost motiv, ki se zaradi dogajanj po svetu znova vrača v naša življenja. In to so uprizoritveno silno zanimive, celo prebojne predstave – pogled mladih na omenjeno obdobje pa je poglobljen, analitičen, a tudi z jasnim stališčem: spoštujemo preteklost, vendar hočemo prihodnost. To je generacija, ki zna na vprašanje večne slovenske razdeljenosti pogledati na drugačen način, kar me je navdalo z velikim optimizmom, sploh zato, ker so ti mladi s svojo zrelostjo in občutenjem sveta v pretežni meri že prevzeli vajeti slovenskega gledališča.
V tekmovalni izbor sem sicer uvrstila tiste predstave, ki v idejnem ter estetskem pogledu na najbolj domišljen in sodoben način govorijo o ključnih družbenih vprašanjih našega časa, in pri tem niti nisem imela večjih težav ali dvomov. Mislim torej, da sem ujela najboljše, kar je ponujala bera preteklega leta, da je program trden in ima tudi določeno rdečo nit, zato upam, da si ga bo čim več ljudi ogledalo v celoti – predvsem pa, da bo za žirijo trd oreh. (Smeh.)
