V izogib morebitnim nejasnostim, tukaj v celoti citiram Draghijevo zloslutno izjavo iz njegovega govora, ki ga je imel kot takratni predsednik Evropske centralne banke na Global Investment Conference v Londonu, dne 26. julija 2012: »ECB je v okviru svojega mandata pripravljena storiti vse, kar je potrebno za ohranitev evra. In verjemite mi, da bo to dovolj.«
ECB, torej, že od vsega nastopa mandata MD ni ukrepala z namenom rešiti EU, temveč evro, ki je bil takrat valuta v 16 državah članicah EU. Še več, reševanje evra na draghijevski način so spremljali restriktivni fiskalni ukrepi, utelešeni v »trojkanomiki«, ki je delovala v imenu dominantnih držav evroobmočja, zlasti Nemčije. Kolikšni so dejanski socio-ekonomski stroški, ki jih je ustvarila trojkanomika in ki so se prenesli na prihodnje generacije, verjetno ne bomo nikoli izvedeli.
Ampak, vrnimo se k bistvu kolumne JPD, ki v MD vidi rešitelja evropskega gospodarstva, zaradi česar »bi mu veljalo dati priložnost, da to poskusi kot novi predsednik evropske komisije«. Tisto, kar me je navdalo s še večjim strahom, je, da je Predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen poverila MD, da pripravi poročilo o prihodnosti evropske konkurenčnosti, saj, kot je povedala v govoru »Stanje Unije v letu 2023« septembra lani, »Evropa bo storila 'vse kar je potrebno', da bi ohranila svojo konkurenčno prednost«. MD je izziv, očitno, sprejel, da bi pred nekaj tedni razkril, da bo v svojem poročilu za Evropo predlagal »radikalno spremembo, ker je to, kar potrebujemo«.
Ko 78-letni moški, ki je pred dobrim desetletjem bil pripravljen storiti vse, kar je treba, da bi rešil svetinjo evropskega kapitalsko-političnega razreda, reče, da potrebujemo »radikalno spremembo«, da bi evropsko gospodarstvo postalo konkurenčno gospodarstvu ZDA in kitajskemu gospodarstvu, bi nas vse moralo postati radikalno strah. Pa ne samo zato ker je MD brezčuten neoliberalni bankir, temveč zlasti zato ker so njegove strateške usmeritve, na katerih naj bi EU utrdila oziroma izboljšala svojo konkurenčnost, utemeljene na paradigmi gospodarskega razvoja, ki več ne obstaja. Torej, ne govorimo več o preživetosti ekomodernistične, tehno-utopistične paradigme, ki vse svoje upe polaga v investiranje v napredne zelene in digitalne tehnologije. Ta paradigma prihodnjega razvoja človeštva je bila preživeta že pred desetimi leti, danes pa je relikt, ki jo častijo le še visoki_e svečeniki in svečenice neoliberalnega kapitalizma, kot je MD.
MD v svojem govoru z dne 16. aprila, na katerega referira tudi JPD, sicer pravilno diagnosticira, da je naš, tj. evropski, odziv omejen, »ker so naša organizacija, odločanje in financiranje zasnovani za 'včerajšnji svet'«. Vendar pa v celotnem arzenalu strateških usmeritev ni povedal ničesar resnično novega, prebojnega, kar bi kazalo na to, da evropska gospodarska in politična vladajoča elita premore vsaj kanček vizionarstva o tem, kako naj bi Evropejci in Evropejke živeli dobro v okviru planetarnih mej. Je pa ena beseda, ki se v Draghijevem govoru pojavi kar devetkrat in ki predstavlja ključ do razumevanja, kakšne načrte kujejo evropski_e gospodarji in gospodarice. Ta beseda je »obramba«, ki v kontekstu strategije, ki naj bi po Draghijevih besedah razvila »novo strateško orodje za koordinacijo gospodarskih politik«, lahko pomeni le eno – prenos obrambne suverenosti držav članic na Evropsko komisijo z namenom vzpostavitve skupnega evropskega vojnega gospodarstva. Ali, povedano z drugimi besedami, prihodnost za Evropo, kot jo zamišlja evropska elita, je, da naj bi postala zmožna zavarovati dobavne verige za kritične surovine za vsako ceno. Če bo treba, pa tudi z vojnami za litij. To, da MD v celotnem govoru sploh ne omeni ruske okupacije kot glavne ovire pri zavarovanju bogatih nahajališč kritičnih mineralov in redkih kovin na ukrajinskih okupiranih ozemljih, pa razkriva, da se naši_e politični_e voditelji in voditeljice v svojih glavah že pripravljajo na vojno z Rusijo. Zato bi bil naslov Damijanove kolumne bližje faktični resnici, če bi se glasil »Ali bomo Mariu Draghiju dali drugo priložnost, da uniči Evropo?«
Dr. Jasminka Dedić, Ljubljana
