Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije je depresija vodilen vzrok invalidnosti in tudi smrtnosti v zahodnem svetu. Pričakujemo lahko, da se bo v nekem življenjskem obdobju z njo spopadala vsaj petina Slovencev.

Prav zato je depresija v primerjavi s številnimi duševnimi motnjami pri javnosti doživela največ pozornosti in razumevanja. Pri obravnavi pacientov z depresijo v svoji klinični praksi opažam, da so vključno s svojci pogosto dobro seznanjeni z njenim osnovnim simptomom: depresivnim razpoloženjem. Precej manj so seznanjeni z njenimi drugimi obrazi, pa tudi že dobro znana dejstva o depresiji zlahka postanejo žrtev zmotnih prepričanj. Številni poljudni članki in pričevanja v medijih so nedvomno prinesli veliko koristi, žal pa niso uspeli povsem razbliniti zmot, polresnic in mitov. Nekateri so se celo okrepili, priča pa smo tudi nastanku novih.

Mit # 1: »Občutek žalosti in potrtosti pomeni depresijo«

Čeprav je res, da je občutek potrtosti in žalosti najpogostejši simptom depresije, pa je tudi povsem normalen del človeškega čustvovanja. Raziskave so nedvoumno pokazale, da so občutki izrazitega veselja in sreče povezani tudi s tem, da v življenju kdaj doživimo poraze in s tem potrtost. Označevanje vsake oblike kratkotrajne potrtosti in razočaranja za bolezenski proces je moderni mit, ki je usmerjen v nerealen izbris vseh negativnih čustev.V resnici koristi predvsem prodaji različnih izdelkov, ki naj bi te neprijetne občutke izbrisali, nas »osrečili« ali izboljšali našo samopodobo. Za klinično diagnozo depresije so značilna vztrajna občutja žalosti, obupa, brezvrednosti in nezmožnost doživljanja radosti. Praviloma trajajo najmanj dva tedna zapored, od tega večino dni v tednu in večino ur dneva. Šele takrat lahko govorimo o negativnih čustvih kot simptomih depresije. Po drugi strani pa velja, da tudi osebe z depresijo lahko občutijo kratkotrajne občutke veselja, vendar so ti redki in plitvi. Poleg opisanih simptomov se depresija lahko kaže tudi z drugimi obrazi, kot so tesnoba, občutki krivde, razdražljivost in jeza. Pogosto so prisotni fizični simptomi utrujenosti, motnje apetita, občutki otopelosti, nezmožnost koncentracije ali celo občutki telesne bolečine brez jasno določljivega razloga.

Mit # 2: »Vse je samo v glavi«

Eden najpogostejših mitov o depresiji ostaja prepričanje, da se jo da odmisliti, saj da gre le za »stanje duha«, ki ga je mogoče enostavno odpraviti s pozitivnim razmišljanjem ali spremembo odnosa do dogodkov. Napačna predstava omalovažuje trpljenje tistih, ki se borijo z depresijo, saj ne priznava bioloških in psiholoških dejavnikov. Simptome depresije lahko takšen pristop pomaga poglabljati, lahko pa celo odvrne od iskanja pomoči tiste, ki so je najbolj potrebni.

Mit # 3: »Depresija je šibkost«

Dandanes že nekoliko manj pogosta je zmotna predstava, da za depresijo trpijo predvsem osebe, ki so označene kot »šibke« ali »takšne po značaju«. Seveda to ne drži, v resnici depresija ni izbira, znak šibkosti ali osebnega neuspeha. Lahko prizadene vsakogar, ne glede na moč, vzdržljivost ali notranjo trdnost. Obstajajo različne meje, pri katerih se posameznik »zlomi« in ne zmore funkcionirati, vendar zanikanje težav pogosto prinese hujše posledice.

Mit # 4: »Za depresijo zbolevajo ženske«

Kulturni in družbeni stereotipi vzdržujejo ta mit. Še danes moški posledično redkeje iščejo pomoč, kar se pozna tudi pri najhujšem zapletu: samomorilnosti. Depresija se glede na raziskave pri moških pogosteje kot pri ženskah kaže z razdražljivostjo, jezo in zlorabo alkohola ter psihoaktivnih snovi. Njihova kombinacija pomeni posebno obliko agitirane depresije, ki jo pri ženskah redko srečamo. V svoji hujši obliki pomeni resno varnostno tveganje tako za obolelo osebo kot za njeno okolico. Moški so načeloma manj odprti za pogovore o čustvih in lastni ranljivosti, ob tem pa se v depresiji lahko zatekajo v druge aktivnosti, tudi v tvegane oblike športa.

Mit # 5: »Osebe z depresijo so vedno samomorilne«

Depresija lahko poveča tveganje za samomor, kar pa še zdaleč ne pomeni, da ima vsakdo z depresijo samomorilne misli ali težnje. Prav tako ne pomeni, da je vsaka oseba, ki omeni samomor, tudi samomorilno ogrožena, saj so lahko takšne izjave izgovorjene v trenutnem afektu ali jezi. Pomembno je, da smo pozorni na čustveno stanje posameznika, da mu nudimo podporo in pomoč ter se z njim pogovorimo. Če pa zaznamo, da je oseba z depresijo dosegla točko občutka brezizhodnosti, vsekakor poskrbimo, da se pogovori s strokovnjakom.

Mit # 6: »Delo in fizična aktivnost sta najboljši zdravili za depresijo«

Ohranjanje fizične aktivnosti je vsekakor pozitiven dejavnik pri zdravljenju depresije, še zdaleč pa ni zdravilo zanjo. Treba je tudi razumeti, da osebe z depresijo pogosto čutijo povečano utrujenost in pomanjkanje volje, zaradi česar se lahko počutijo tudi manjvredne in nemočne, neuspehe pri poskusih aktivacije pa v zgodnjem obdobju zdravljenja doživljajo še posebej boleče. Čeprav so zdravila pomemben del zdravljenja depresije, saj so v še posebej resnih oblikah depresije nujna, niso edina oziroma čudežna rešitev. Pri blažjih oblikah depresije zadostujejo psihoterapija, sprememba življenjskega sloga in podpora svojcev. Ti dejavniki so tudi sicer izredno pomembni pri doseganju trajnih rezultatov zdravljenja in končnega cilja – odsotnosti dolgotrajne potrebe po jemanju zdravil.