Zadnja raziskava The PopuList je razkrila, da skoraj ena tretjina Evropejcev voli populistične, skrajno desne ali skrajno leve stranke. Ljudje se vse manj nagibajo k t. i. establišmentu in mainstream političnim strankam.
Populisti znotraj družbe vidijo dve nasprotujoči si skupini, in sicer 'pošteno' ljudstvo proti pokvarjeni eliti, ter zagovarjajo idejo, da mora biti politika v prvi vrsti izraz volje ljudstva. V teoriji naj bi dali prednost navadnemu, malemu človeku pred elitami, lastniki in utrjenim establišmentom. Nekateri kritiki opozarjajo, da ravno populisti na oblasti pogosto spodkopavajo demokratične norme, sodstvo, medije ter omejujejo pravice manjšin. »Za populiste je vse, kar stoji med 'voljo ljudstva' in oblikovanjem politik, slabo,« je povzel Matthijs Rooduijn, politolog z Univerze v Amsterdamu.
»Mainstream stranke izgubljajo glasove, antiestablišmentske stranke pa jih pridobivajo. Številne študije kažejo, da ko se populistom uspe povzpeti na oblast, kakovost liberalne demokracije upade,« je za Guardian še pojasnil Rooduijn, ki je vodil raziskavo. Iz analize, ki jo je izvedlo več kot 100 politologov iz 31 držav, je razvidno, da je lani na državnih volitvah rekordnih 32 odstotkov Evropejcev volilo populiste. V zgodnjih 2000-ih je bila številka precej manjša, in sicer je 20 odstotkov ljudi volilo populiste, v zgodnjih 90-ih pa le 12 odstotkov. »Prisotna so sicer nihanja, vendar je naraščanje več kot očitno trend,« je dodal Rooduijn.
Evropska politika se pomika vse bolj na desno
Vzpon avtoritarne skrajne desnice je premaknil evropsko politiko v desno, še več: veliko desnosredinskih strank bi lahko zdaj označili kot skrajno desnico. »Veliko smo govorili o prerazvrstitvi britanskih konservativcev, VVD Marka Rutteja na Nizozemskem, Les Républicains v Franciji in ÖVP v Avstriji. Na koncu jih nismo premestili, ker nativizem ni bil njihov glavni fokus. Lahko pa v prihodnosti,« je za Guardian povedal Rooduijn.
Poleg Viktorja Orbana se so se v zadnjem času povzpeli tudi ostali t. i. neliberalni voditelji v Evropi, vključno z Giorgio Meloni v Italiji. Porast priljubljenosti tovrstnih strank pa je prav tako vidna tudi na severu, denimo na Finskem in Švedskem. Velik porast priljubljenosti desnice opažajo v Avstriji, denimo, Avstrijski svobodnjaški stranki, ki leto po volitvah že vodi v anketah. Svoj delež glasov je podvojila tudi nemška AfD, dobro pa kaže tudi Marine Le Pen v Franciji. Tri skrajno desne stranke so v Grčiji osvojile parlamentarne sedeže, v Španiji pa je Vox izgubil več kot tretjino poslancev.
Volilna baza vse večja, bojišče še vedno ostajajo tematike spola, nacionalne identitete in zgodovine
»Zlasti skrajno desne stranke so razširile svojo volilno bazo in jo nagovarjajo na več načinov,« je dejala Daphne Halikiopoulou, primerjalna politologinja na Univerzi v Yorku in soavtorica PopuLista. Pojasnjuje, da se ti v večini primerov osredotočajo na vprašanja migracij oziroma priseljevanja, vendar pa so sčasoma začeli naslavljati tudi druge tematike in problematike, ki pestijo ljudi. Tako imenovana kulturna vojna seveda ni nova stvar, še vedno so najpogostejša bojišča področja spola, zgodovine, simbolov nacionalne identitete ter podnebna kriza. Nekateri so zapopadli tudi podražitev življenjskih stroškov in vojno v Ukrajini.
»Zanimivo je, da skrajno desno zdaj volijo tudi starejše ženske, mestni volivci ter izobraženi srednji razred,« je za Guardian še izpostavila Halikiopoulou in pojasnila, da so volivci očitno pripravljeni zamenjati demokracijo ter izbrati bolj avtoritarne voditelje v zameno za morebitno 'gospodarsko stabilnost', ki je desne stranke vsepovprek obljubljajo.
Mainstream stranke se vse bolj odmikajo od konkretnih družbenih zahtev
Andrea Pirro, primerjalni politolog na Univerzi v Bologni, je za Guardian dejal, da so za tovrstne rezultate soodgovorne tudi velike desnosredinske in levosredinske stranke, saj se vse bolj odmikajo od družbenih zahtev oziroma zahtev ljudi. »Te stranke so v bistvu postale organizacije, ki iščejo funkcije, se ne odzivajo na skrbi ljudi in jih tako pogosto krivijo za njihove težave,« še dodaja in pojasnjuje, da se v takih okoliščinah lahko ravno populistične stranke ponudijo kot odgovor, volivci pa so zaradi razočaranja pripravljeni ponuditi priložnost tudi novim strankam na političnem parketu.
Tako se skoraj v vseh evropskih državah vrši pritisk na tradicionalno desno sredino, da bi ta sprejela politične predloge skrajne desnice, predvsem na področju migracijskih politik. Vse bolj radikalizirano desno sredino pa bi tako vse težje ločevali od skrajne desnice. »Dinamika politične konkurence se spreminja. Še pred nekaj leti, na primer, nobena mainstream stranka ne bi sanjala, da bi sodelovala s Švedskimi demokrati,« je dodala Halikiopoulou.
Kljub morebitnim sodelovanjem in podporam pa so stranke med seboj tudi rivalske. Vse bolj se namreč delijo in množijo na manjše stranke, kot denimo na lanskih francoskih volitvah, kjer je Eric Zemmour ustanovil stranko za volivce, ki se jim je zdela Le Penova 'premehka'.
Problematična je predvsem strpnost ljudi do skrajno desnih idej
Cas Mudde, profesor na Univerzi v Georgii, je opozoril, da osnovna podpora populističnim strankam, zlasti skrajni desnici, ni veliko narasla. Pojasnjuje, da je namesto tega narasla predvsem skupina volivcev, ki so do tovrstnih prepričanj in ideologij strpni. Napoveduje, da se bodo radikalno desne ideje postopoma integrirale v center, strpnost do tovrstnih idej pa bo vedno bolj naraščala. Svojo tezo poskuša pojasniti z britanskimi torijci. Ti naj bi bili retorično namreč radikalna desnica, vendar ko se radikalizira mainstream, mora radikalna desnica iti dlje, ponuditi nekaj drugačnega in predvsem izstopati. Nekateri analitiki sicer pravijo, da so strahovi, da gre Evropa v smeri skrajne desnice, pretirani.
Mujtaba Rahman iz skupine Eurasia Group je za Guardian dejal, da desnosredinske stranke sicer zavzemajo stališča glede podnebnih sprememb, migracij, LGBTQ+ skupnosti, vendar ni nujno, da bo naslavljanje teh pri volilni bazi uspešno. Dodaja, da tudi skrajno desne stranke svojo retoriko vse bolj usmerjajo na gospodarske in zunanje politike ter EU. »Premik desne sredine k skrajni desnici bo sčasoma dosegel svoje meje,« še trdi Rahman in opozarja na nedavno slabo uspešnost Voxa v Španiji. Napoveduje, da bo prihodnje leto v Evropski parlament ponovno prišla sredinska večina. »Premik na skrajno desnico verjetno ne bo rešitev, v katero mnoge stranke rade verjamejo,« je dodal.
