Naj najprej spomnimo, kaj hrvaški izraz konoba pravzaprav pomeni. Gre za besedo, ki izhaja iz besede baraka ali koliba in so jo naši sosedje začeli uporabljati za pomožne dele gostiln, za nekakšne špajze, v katerih so imeli spravljena vina in živila. Od tod konobar, ne natakar, ampak človek, ki nosi stvari iz konobe. Zakaj tako obsežna razlaga? Da bi razumeli, da so na Hrvaškem v Istri iz tako imenovanih konob v zadnjih letih razvili kulturo, ki daleč presega osnovno dejavnost in sporočilnost takšnih lokalov. Tudi konoba Bokun, ki deluje v isti vasi kot bolj znani Nono, je bližje bolj splošnemu izrazu za gostinske lokale. Restavracija.
Bokun je samosvoj in zelo svetel lokal, obdan z velikim vrtom. V hiši je ogromna peč, ki daje toploto in skrbi za to, da ima hišni mojster dovolj toplote za obdelavo mesa. Manjša peč je tudi pri točilnem pultu, zato je bilo tudi ob našem obisku kljub hladnemu vremenu v lokalu toplo, da ne rečemo vroče. Tudi na drugih ravneh je Bokun lokal, ki skrbi za gostom toplo in prijazno okolje. Natakarji so natančni profesionalci, nasmejani in ves čas na voljo. Meni je tudi v slovenščini, imajo radensko, na urejeni vinski karti je serija istrskih, bolj hrvaških kot slovenskih vin, iz notranjosti Hrvaške imajo tudi vino Anđeo s greškom s pornografsko etiketo, ki ga je pridelal kontroverzni hrvaški politik, našli smo tudi mikrooddelek za italijanske vinarje. In nekaj penečih vin, tudi Coronicov Due, s katerim smo začeli naše istrsko popoldne.
Ponudba hrane se deli na morsko in mesno oziroma na modro in zeleno Istro. Odločili smo se za drugo, še posebej ko smo ugotovili, da imajo v hiši bele tartufe. V vsakem primeru je pozdrav za začetek neprepričljiv kreker z mazljivim sirom s tartufi, ki ga ob solidnem penečem vinu spremlja tudi simpatično oljčno olje Fiora Juricani. Olje pomaga tudi natančno pripravljeni, izbrani in več kot okusni hladni kombinaciji ombola, sosedovega istrskega pršuta, klobase, salame, pancete in paštete s čebulno marmelado, še posebej pa štirim sirom, najboljšemu s tartufi, ovčjemu, kozjemu in kravjemu, ki smo jih pomalicali v trenutku. Mimogrede, pri zelenjavi, ki spremlja domače mesnine in sire, so v koaliciji zgolj mali paradižniki in olive, šla bi še kakšna okisana zelenjava, je bila pa količina vredna 23 evrov, kolikor mesni narezek stane v Petroviji.
Deska lokalnih mesnin in sirov
Na vinski poti je sledila ena najbolj všečnih, če ne kar najbolj všečna istrska malvazija, Gran malvazija iz kleti Coronica. Konkretno vino je pospremilo neverjetno mesne bobiče, v katere so ob koruzi, korenju, krompirju in začimbah narezali dve vrsti klobase in nekaj rezin pancete. Kljub temu je istrska čorba obdržala svoj značilni okus, predvsem pa znosno ceno – pet evrov.
Med toplimi predjedmi nismo hoteli preskočiti še ene v zadnjih letih tradicionalne istrske jedi: dobili smo fuže z belimi tartufi, ki so jih naribali pri mizi. To, kar smo v zadnjem času pogrešali, še posebej v naši Istri in na Obali. Solidni, okusni, mogoče kanček preveč smetanasti fuži v veliki porciji stanejo 20 evrov, kar je glede na aktualno ceno kilograma belih tartufov pravzaprav zelo poceni. Jeseni smo, recimo, v Mali hiži v Medžimurju za podobno jed plačali 52 evrov, pa belih gomoljev sploh niso ribali pri mizi.
Fuži s tartufi
Jasno, Bokun ni poceni, a v primerjavi z našimi gostilnami ponujajo tudi izvrstne sestavine, naj gre za bifteke, bele tartufe, vrhunska oljčna olja ali domače pršute. Drži, velik kos bifteka z žara v gostilni stane 40 evrov, a je natančno pečen, dišeč in na koncu razkošno poboljšan z belimi tartufi. Pa še priloga (bučke, melancani in paprika na žaru) je v ceni. Pri nas je takšno meso s tartufi po takšni ceni enostavno nemogoče dobiti. Naj na tem mestu spomnimo še na izjemno pečeno istrsko klobasico, sumljivo podobno naši pečenici, le nekaj tanjšo in morda malce bolj pikantno. Za 15 evrov smo jo zmazali skupaj z gorčico in pol kilograma kislega zelja. Zanimiva izkušnja, skoraj bliže rubriki Poceni in dobro. Ob mesu smo pili soliden merlot kleti Kabola za štiri evre po kozarcu.
Pistacijev sufle
Pri sladicah se zdijo pri Bokunu zelo blizu italijanskim vzorom. Kakor koli, njihov tiramisu ima malo biskvita in veliko kreme, bolj zanimiv je bil sufle s pistacijo. Zraven smo že iskali kakšno žganico, prisegajo na Dobrilovićeve produkte, pokusili smo krepko, zelo zeliščno grenčico in zelo sladek teranino. Imajo tudi vso svetovno klasiko, tudi kak koktajl uredijo, za ljubitelje italijanskih klasik pa imajo širok izbor žganic in grenčic Nonino.
Več ocen gostiln preberite na mihafirst.si.
